Krt

»Iščemo moškega, starega med 80 in 90 let, biti mora samostojen, dobrega zdravja, diskreten in vešč tehnologije.« Privatni detektiv, čigar stranko skrbi, da z njeno materjo v domu upokojencev grdo ravnajo, potrebuje nekoga, ki bi se pomešal med oskrbovance in ugotovil, kaj se v resnici dogaja. Na »avdiciji« zmaga šarmantni in uglajeni Sergio, ki se – opremljen s pisalom in očali z mikrokamero – zavzeto loti naloge, vendar kmalu ugotovi, da se resnica skriva drugje, kot je kdorkoli pričakoval …

kritike
»Hvalnica življenju. /…/ Krt je poln tako strasti kot sočutja, kar je čudovit koktajl za človeštvo. /…/ Zelo katarzičen film, za katerega si želim, da bi ga videlo čim več ljudi po vsem svetu.«
– Pablo Larraín

»Najbolj prisrčen in ganljiv vohunski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Eric Kohn, IndieWire

»Kako je mogoče, da film, tako zelo odvisen od naključij kot Krt, deluje tako natančno v dveh ključnih pogledih: kot poglobljen dokumentarni portret krute zapuščenosti, ki jo v zadnjih letih življenja doživljajo mnogi starejši, in kot čudovito zabavna mešanica vohunskega trilerja in komedije? Zaradi številnih neznank, ki bi lahko film pokopale v katerikoli fazi – vse, kar se dogaja, je namreč resnično, in ni scenarija, ki bi vsiljeval situacije –, je Krt čilske režiserke Maite Alberdi pravi filmski čudež, ki je s svojo izvirnostjo osvojil gledalce povsod, kjer je bil prikazan, kar dokazuje tudi nagrada občinstva na zadnjem festivalu v San Sebastiánu.«
– Javier Yuste, El Cultural

»Ali lahko pogled na osamljenost v poznejših letih koga pusti ravnodušnega, še posebej v času zaustavitve javnega življenja in omejitve stikov? /…/ Krt /…/ gledalce osvaja z nepremagljivim orožjem, kot sta univerzalnost in čustveno poistovetenje, pa tudi z dejstvom, da gre za film, ki ni podoben nobenemu drugemu.«
– Pablo Marín, La Tercera

»Krt je najbolj nenavaden in nepričakovano ganljiv film leta.«
– Christopher Orr, Forbes

»Skromen film (ustavi se, da bi opazoval kotiček družbe, ki mu filmska umetnost običajno ne posveča pozornosti), občutljiv (zelo težko je vzdrževati mešanico žanrov – skoraj bi rekel formatov – ter subtilno menjavo registrov /…/) in v prvi polovici zelo smešen.«
– Enric Albero, El Cultural

»Krt je razred zase. Prvič: dokumentarci o privatnih detektivih in njihovih agentih so nekaj nadvse redkega. Drugič: vsak film, ki zmeša observacijski dokumentarec, film noir in vzdušje Pink Pantherja, je prav gotovo edinstven.«
– Patricia Thomson, Documentary Magazine

»To je sijajen film zaradi univerzalnosti teme in edinstvenosti koncepta.«
– Carlos Aguilar, Culto

»Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. /…/ Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija

»Duhovit, melodičen, insajderski, vrhunski. Problem je le v tem, da Sergio, ki pridno vohlja in redno pošilja poročila, težko ostane neopazen – preveč je šarmanten in gentlemanski. Gospem takoj pade v oči. Kar lepijo se nanj. Zaljubljajo se vanj. Device bi se poročile z njim. Okronajo ga celo za kralja San Francisca. Kot da natanko tega »problema« ni imel tudi James Bond, karizmatični oglas za realkapitalizem, ki išče “neodvisne , diskretne, vešče tehnologije”, ki ločuje in getoizira ljudi, ki trga družine, ki se nikoli ne postara – in ki nikoli ne umre. In ja, James Bond še vedno živi, toda tista, ki sta ga igrala prva, Sean Connery in Roger Moore, sta že mrtva, tretji, ki ga je igral, George Lazenby, pa bi se lahko mimo javil na Romulov oglas, saj pri enainosemdesetih ustreza opisu “krta”, ki ga iščejo. Krt – študija empatije, ki je realkapitalizem ne pozna niti priznava – je signal, kakšna fantazija je realkapitalizem. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina