Kvadrat

Christian je ločenec, predani oče dveh hčera in cenjen kustos muzeja sodobne umetnosti. Je tudi eden tistih, ki vozijo električne avtomobile in podpirajo dobrodelnost. Ukvarja se s pripravo umetniške instalacije Kvadrat, katere namen je spodbuditi obiskovalca k altruizmu in ga opomniti na odgovornost do sočloveka. Toda včasih je težko živeti v skladu z lastnimi ideali. Ko Christianu ukradejo mobilni telefon, njegov domišljavi odziv sproži plaz nepričakovanih situacij.
Provokativna satira švedskega režiserja Rubena Östlunda (Višja sila) tokrat preiskuje stanje zaupanja v družbi, ki jo zaznamujeta naraščajoči individualizem in razkroj družbene empatije. Dobitnik zlate palme letošnjega Cannesa.

»Tako kot Višja sila je Kvadrat mešanica drame in satire. Želel sem posneti eleganten film z uporabo vizualnih in retoričnih sredstev, ki bi gledalca izzvala in zabavala. Tematsko se film dotakne vprašanj odgovornosti in zaupanja, bogastva in revščine, moči in nemoči, vse večjega poudarka na posamezniku nasproti upadajoči veri v skupnost in nezaupanju do oblasti v umetnosti in medijih. /…/ Celo na Švedskem, v nekoč najbolj egalitarni družbi na svetu, sta porast brezposelnosti in strah pred izgubo statusa privedla do vse večjega nezaupanja do ljudi in družbe na splošno. Prevladujoč občutek politične nemoči je spodkopal naše zaupanje v oblast in nas prisilil, da se vse bolj umikamo vase. Toda mar hočemo, da se naše družbe razvijajo v to smer? Med raziskavo za svoj film Igra, v katerem sem opisal nasilne rope med otroki, sem večkrat naletel na človekovo nezmožnost pomagati mimoidočemu v javnem prostoru. Dejanski ropi, ki so bili podlaga za film, so se zgodili sredi belega dne v mirnem Göteborgu, v nakupovalnih središčih, na tramvajih in mestnih trgih. Čeprav so se dogodki odvijali v njihovi neposredni bližini, odrasli nanje niso reagirali. Nezmožnost pomagati ob prisotnosti drugih ljudi socialni psihologi imenujejo ‘učinek’ ali ‘apatija očividca’. Poskusi kažejo, da je verjetnost pomoči obratno sorazmerna s številom očividcev, kar je posledica ‘razpršene odgovornosti’ v večjih skupinah. /…/ V 50. letih, ko je bil moj oče otrok, je bil v zahodni družbi očitno še vedno živ nekakšen občutek vzajemne odgovornosti. Pravil mi je, kako so mu starši dovolili, da se je pri šestih letih igral v centru Stockholma. Okoli vratu so mu preprosto privezali listič z domačim naslovom, če bi se slučajno izgubil. To nas opomni, da so imeli ljudje druge odrasle v tistem času za vredne zaupanja, za člane skupnosti, ki bi otroku v nuji priskočili na pomoč. Današnje vzdušje v družbi nikakor ne prispeva k povečevanju skupinske kohezije ali zaupanja; danes druge odrasle pogosteje vidimo kot grožnjo našim otrokom. Na podlagi teh misli sva s Kallejem Bomanom razvila idejo Kvadrata, umetniškega projekta, ki preiskuje stanje zaupanja v družbi in izpostavlja potrebo po ponovni oceni naših trenutnih družbenih vrednot. /…/ Kvadrat se skuša tega urgentnega vprašanja lotiti na lahkoten, absurden način. Očitno lažni YouTube video, ki ga za promocijo moralnega sporočila razstave posnamejo PR specialisti, ilustrira, kako velik vpliv imajo mediji na naš pogled na svet in njegovo napačno razumevanje. Analiza učinkov medijev je zame nujna, saj sem prepričan, da so gibljive slike najbolj silovita izrazna sredstva, kar smo jih kdaj imeli. In potemtakem so tudi najbolj nevarna. Toda obenem nam lahko film ponudi neprimerljiv vpogled v svet: toliko je stvari, ki jih sami nismo nikoli dejansko naredili, pa smo jih v mislih vseeno doživeli po zaslugi filmov. Filmi lahko na primer spodbudijo naš kritični razmislek o družbenih konvencijah in tistih rečeh, ki jih imamo za samoumevne.«- Ruben Östlund, režiser in scenarist

Švedski režiser Ruben Östlund (1974, Styrsö) se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev novega tisočletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju, dolgih posnetkih, pa tudi učinkoviti uporabi računalniških programov za obdelavo slik. Kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi, zadnje desetletje pa pobira nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Za svoj celovečerni debi Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004) je prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), premierno prikazan v canskem sklopu Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011) pa je prejel nagrado coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, nominacijo za nagrado LUX in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Vse omenjene filme smo si lahko leta 2014 ogledali v sekciji Posvečeno Ljubljanskega filmskega festivala. Na Kinodvorovem rednem sporedu pa smo nazadnje videli Östlundov celovečerec Višja sila (Turist / Force Majeure, 2014), v katerem se z značilno neprizanesljivim humorjem loti vloge moškega v sodobni družini. Film je prejel veliko nagrado žirije v canskem sklopu Posebni pogled in postal že tretji od avtorjevih petih celovečercev, ki so bili izbrani kot uradni švedski kandidati za tujejezičnega oskarja. Najnovejši Kvadrat je z letošnjega festivala v Cannesu odnesel še zlato palmo za najboljši film.