Lepi fant

David je skrben in predan oče, ki se v nekem trenutku zave, da je njegov nekdaj tako perspektivni sin Nic, s katerim sta bila nekoč močno povezana, zabredel v drogo. Pripravljen je žrtvovati vse, da bi sina rešil iz krempljev odvisnosti. Medtem ko se David spopada z Nicovimi lažmi, prelomljenimi obljubami in bližnjimi srečanji s smrtjo, nas film spomni, kdo je bil Nic nekoč – prisrčen, pozoren, čudovito ustvarjalen fant, ki je imel vse možnosti, da razvije svojo nadarjenost in odraste v izjemno osebo.

Trpka, a ljubezni in upanja polna drama o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, posneta po dveh knjigah: spominih očeta in spominih sina.

Kritike

»Felix van Groeningen v zgodbi, ki prihaja ob tragično pravem času, združi tako realizem kot poetičnost. Ko se Sheffovi zoperstavijo neobvladljivi, nepredvidljivi pošasti zasvojenosti, se morajo hkrati soočiti z dejstvom, da je Nicova bolečina morda tudi njegova lastna izbira. Lepi fant se ne boji prikazati grozljive resničnosti težkega boja te družine, a jo uokviri z nepričakovano veliko mero življenja, ljubezni in upanja.«
– Mednarodni filmski festival v Torontu

»Temu filmu v nasprotju z večino odvisniških dram uspe prikazati, da zasvojenost ni vedno odziv na življenjske travme. Nic pove, da mu je enostavno všeč, kako se počuti, ko vzame metamfetamine. Vrhunci odtehtajo padce. /…/ To je težak, boleče nežen film, ki noče vzbujati lažnih upanj ali poceni sentimentalnosti. Vendar prav resnica iz Lepega fanta naredi film, ki ga je težko prebaviti in nemogoče pozabiti.«
– Peter Travers, Rolling Stone

»Vse od prvega prizora, kjer David strokovnjaku prizna, da je njegov sin zasvojen z metamfetamini, je film naravnan osvežujoče stvarno, uvodni prizor pa služi kot jasna izjava o nameri: nič ne bo olepšano. Tu so neprijetne resnice o zasvojenosti, a tudi o tem, kako obravnavamo zasvojence, in prav na tej točki je Groeningenova pripovedna zgradba najbolj učinkovita. /…/ To je težaški, kaotičen mozaik krivde, sramu in strahu, ki nas – in to je pomembno – opomni, da nihče ni pripravljen na spopad z nečim takšnim, in da takrat, ko je čustveni vložek tako velik, človekov odziv ni vedno zgleden.«
– Benjamin Lee, The Guardian