Luknja

V času gospodarskega razcveta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na razvitem italijanskem severu zraste najvišja stavba v Evropi. Na drugem koncu države se skupina mladih jamarjev spusti v podzemlje nedotaknjenega kalabrijskega krasa. Na planoti Pollino pred očmi starega pastirja – edine priče drznega podviga – sedemsto metrov pod zemeljskim površjem odkrijejo eno najglobljih jam na svetu, brezno Bifurto.

Ekspedicija v eno najglobljih evropskih jam postane v rokah italijanskega režiserja Michelangela Frammartina (Štirikrat) poetično popotovanje v neznano, kjer dobita čas in prostor povsem nov pomen. Obvezen ogled v kinu! Posebna nagrada žirije na festivalu v Benetkah.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Ta dobesedno imerzivna, čutna izkušnja nas povsem prevzame /…/. Če so raziskovalci v Potovanju v središče Zemlje našli prazgodovino, pa gledalec po koncu Luknje spozna, da je doživel popotovanje v vrtoglavico časov, v razpoko, kjer je en svet umrl in se je rodil drugi.«
– Emiliano Morreale, La Repubblica

»Vsak posnetek je gosto, bogato vesolje, ki sprejema, kar snema, ne da bi to skušalo zapreti v okvire; ravno tako kot se film sam izmika ‘žanrskim’ opredelitvam (dokumentarni, igrani film). Njegov kod je fizičen in filozofski, deluje na čutno izkušnjo, misli, čustva: pred nami je nekaj neoprijemljivega in skrivnostnega, nekaj, kar se izkaže za razodetje.«
– Cristina Piccino, Il Manifesto

»Frammartino povezuje fizično z metafizičnim. Svet, kakršnega upodablja, je antologija konkretnih predmetov in neponovljivih trenutkov, ki so nekako prežeti z abstraktnimi, celo duhovnimi pomeni. /…/ Luknja, ki prikazuje obisk resničnega podzemnega sveta, nosi v sebi pridih mitologije, védenje o starodavnih skrivnostih in vraževerjih. Toda namesto da bi film oživljal zgodbe o Orfeju ali Perzefoni, išče njihove korenine v globinah dejanskega sveta. Dno jame ni metafora, temveč kraj, od koder metafore izvirajo.«

– A. O. Scott, The New York Times

»Luknja je blagodejen film, ki si ga je najbolje ogledati v mraku kinodvorane. Gre za imerzivno izkušnjo, katere užitek izhaja iz načina, kako Frammartino počasi gradi podrobnosti v delu pastirja in speleologov. Iz kina bi lahko odšli z globokimi mislimi o sodobnosti ter odnosu med naravo in človekom, vendar to ni potrebno. Več kot dovolj je ceniti lepoto zapletenega procesa, ki se razvija pred nami.«
– Lovia Gyarkye, The Hollywood Reporter

»Michelangelo Frammartino prikaže drzni spust v kalabrijsko jamo kot ganljivo meditacijo o minevanju časa /…/ Film noče posredovati sporočila ali podajati razlogov za nastanek; vabi nas k razmišljanju o nečem onkraj minevanja časa.«
– Peter Bradshaw, The Guardian