Mamin sinko

Mladenič Guillaume je pod vplivom pokroviteljske mame, ki si je vedno želela hčerko, odrasel v poženščenega neodločneža, ki ne zna izraziti svojih pravih čustev. Čeprav je tako navezan na mamo, da je prevzel njene kretnje in aristokratsko obnašanje, se odloči poiskati lastno identiteto. Poda se na razburkano čustveno avanturo, polno bolečih in zabavnih težav ter preprek. Ob tem spoznava, kdo so njegovi pravi prijatelji in kaj si v resnici želi od življenja.

Ga. Gallienne, precej temperamentna gospa iz zgornjega srednjega razreda, ima tri otroke. Z dvema ravna kot s svojima sinovoma, tretjega kliče Guillaume. Slednji sebe ne sprejema kot fanta, ima se za dekle ali v najboljšem primeru za homoseksualca. Kako lahko mama tako ravna? In zakaj? Skozi serijo dogodkov, ki se vežejo kot podrte domine, Guillaume po malem spoznava, kdo je v resnici, in se umika izpod njenega škodljivega vpliva.

“Moj najzgodnejši spomin na mamo sega v čas, ko sem imel štiri leta. Poklicala nas je k mizi: ‘Fanta, Guillaume, večerja!’ Ko sem zadnjič govoril z njo, se je poslovila z besedami: ‘Pazi nase, punca moja.’ Med prvim in drugim dogodkov pa se je zvrstilo še nešteto nesporazumov.” – Guillaume Gallienne

Kaj o filmu pravi avtor?

Pravijo, da morata biti za dober film v scenariju ženska in pištola. V mojem filmu žensko igra moški, namesto pištole pa imam prešito odejo. Po drugi strani pravijo, da moraš v filmu govoriti o temi, ki ti je znana. Jaz poznam moškega, ki je ovit v prešito odejo videti kot lepa ženska. Mar ne, mama?

Film je nastal po gledališki igri. Po salvah smeha v dvorani in številu obiskovalcev, ki so me za vsako ceno hoteli videti v moji garderobi, sem sklepal, da je igra uspešna. Ko sem zamisel, da bi igro prenesel na filmsko platno, zaupal najbližjim sodelavcem, so rekli, da sem nor. Kako lahko igro, v kateri en igralec igra vse vloge, preneseš na film? Mar ne vem, kaj je doletelo Eddieja Murphyja, ki je pojem takih megalomanskih poskusov?

Toda ta film sem hotel posneti, ker je zgodba polna humorja in je čustveno bogata. Hotel sem pokazati, kako sem iz dokaj visoke družbe prispel na odrske deske. Z drugimi deliti, kako osupljivo je bilo to dejanje. Pokazati, kako sem postal igralec in ob moji mami postal sam svoj človek. Mar ni to zanimiv začetek scenarija? V filmski umetnosti mora vsak film pripadati nekemu žanru. In moj film govori prav o tem. Kako pripadati. In čemu pripadati.

Ne ukvarjam se s splošnimi resnicami, v filmu iščem svojo. To je moja zgodba, osebna zgodba nekega igralca. Seveda se zastavlja vprašanje, ali igralec, ki pripoveduje osebno zgodbo, lahko ostane iskren. K sreči je zgodba ostala duhovita, na trenutke pa je celo nadrealistična, ko skačem iz enega življenjskega obdobja v drugo, se selim med dvema spoloma… Te spremembe lahko zares dobro pokaže samo film.

Prihajam iz buržoaznega okolja, bogatega, baročnega, svetovljanskega in natančno definiranega. V njem se nikoli ne smete pritoževati, ne glede na to, v kakšnem položaju se znajdete. Da to preživite, se morate obdati z lepoto in nežnostjo. Tudi če se temu posmehujete, morate to storiti taktno in brez pretiravanja. Zato so določene junakove poteze in nekatera dejanja še bolj smešni. Nikoli se ne izgubi, stoično prenaša vse, kar ga doleti, in potrpežljivo pripoveduje zgodbo, ne da bi se vprašal o razlogih za posamezen dogodek ali njegovih posledicah. Za zunanjega opazovalca je to smešno, ko sam to doživljaš, pa le redkokdaj.

Hotel sem posneti komedijo v dobrem ritmu z zanimivimi dialogi in duhovitimi situacijami. Film je skoraj boleče iskren. Hkrati je film izpoved ljubezni do vseh žensk, zlasti do moje mame. Ko sem bil majhen, nas je klicala “fanta in Guillaume”. To njeno izpostavljanje me je prepričalo, da sem nekaj posebnega, edinstven. In to v očeh mame, ki ni znala kazati čustev in ni bila zelo nežna. Če se je njej zdelo potrebno, da me na neki način loči od anonimne množice drugih fantov, sem ponosen na to.

Na vso moč sem se trudil postati deklica in mama mi je bila za to idealen vzor. Začel sem skozi igro, toda sčasoma sem začel posnemati njene gibe, govor in mimiko. Nisem postal feminiziran, ampak ženska, in to sem ostal, dokler nisem dozorel.

Svojo gledališko igro sem si od nekdaj zamišljal kot film. Sicer ne morete videti vseh podrobnosti zgodbe, vseh odtenkov značaja moje mame. S tem filmom sem ji pokazal vso nežnost in hvaležnost, ki ju na odru nisem mogel.

O avtorju

Leta 1972 rojeni francoski igralec in režiser Guillaume Gallienne je od leta 1998 član Comédie-Française. Kot filmski igralec je debitiral leta 1992 v filmu Tableau d’honneur, nato pa igral še v filmih, kot so Marie Antoinette, Fanfan la Tulipe, Avenue Montaigne, The Colonel, Le Concert… S filmom Mamin sinko se prvič predstavlja kot filmski režiser.