Marguerite

godba
Pariz, zgodnja 20. leta. Premožna Marguerite Dumont je strastna ljubiteljica glasbe in opere. Na svojem dvorcu za izbrane goste redno prireja recitale. Toda pevka je povsem brez posluha in nihče od licemernih povzpetnikov ji tega ne želi odkrito povedati. Ko mladi, izzivalni novinar objavi navdušeno kritiko njene zadnje predstave, se Marguerite kljub nasprotovanju moža odloči izživeti svoje sanje in nastopiti pred čisto pravim občinstvom v Pariški operi.

Razkošna in komična kostumska drama o strasti, ki jo podžiga velika laž, premesti milje svojega navdiha, resnične zgodbe o ameriški bogatašinji in nesojeni operetni divi Florence Foster Jenkins, v Pariz dvajsetih let. Štiri nagrade cezar, vključno z lovoriko za najboljšo igralko.

zanimivosti
Američanka Florence Foster Jenkins (1868–1844) je bila premožna dama iz visoke družbe in amaterska sopranistka, ki je zaslovela po zaslugi svojega popolnega pomanjkanja posluha. Kljub temu je leta 1944, pri 76 letih, izpolnila dolgoletne sanje in nastopila na odru slovite newyorške dvorane Carnegie Hall. Premiero sta letos doživeli kar dve filmski upodobitvi pevkinega življenja. V avtobiografsko zvestejši adaptaciji Florence Foster Jenkins britanskega režiserja Stephena Frearsa je v vlogi naslovne junakinje nastopila Meryl Streep.

iz prve roke
»Pred približno desetimi leti sem na radiu zaslišal nenavadno operno pevko, ki je interpretirala Mozartovo arijo Kraljica noči in pri tem neverjetno fušala. Bilo je smešno in na neki način izjemno … Posnetek je pokal, bil je star in skrivnosten, kot bi prihajal iz ‘drugega sveta’. Izvedel sem, da ji je bilo ime Florence Foster Jenkins, živela pa je v Ameriki v 40. letih. /…/ Film je zelo svobodna interpretacija resnične osebe. Lahko bi ga primerjali z mojim filmom V začetku (À l’origine): začel sem s poglobljeno študijo glavnega lika, opravil veliko raziskovalnega dela, nato pa napisal fiktivno zgodbo /…/. Pomembno si je ustvariti lastno razumevanje dogodkov, podati pogled na temeljne človeške resnice, ki jih vsebuje takšen originalen poklic, in to potem svobodno prevesti v film. Resnično verjamem, da vsi potrebujemo fikcijo, da bi se dokopali do globljega razumevanja resničnega sveta in ljudi, ki v njem živijo. Ne morem se zadovoljiti ne z dokumentarnim filmom ne s čisto fikcijo. Poleg tega se tudi lik na platnu nahaja nekje med resnico in izmišljijo, med igralčevim resničnim življenjem in vlogo, ki jo igra. /…/ Rad imam like, ki so trmasti in obsedeni po naravi. S svojo osebnostjo poganjajo ves film, vdahnejo mu napetost, ritem in smer. Marguerite živi svojo strast, doživlja srečo in trpljenje, ki sta neizbežni del življenja, posvečenega glasbi. Poje popolnoma neuglašeno, toda hkrati izraža divjo željo. Takšna je kot mi vsi, saj vsi potrebujemo iluzije.«
- Xavier Giannoli, režiser in scenarist

portret avtorja
Xavier Giannoli (rojen leta 1972 v Franciji) je po študiju na filozofski fakulteti sprva delal kot novinar in nato asistent režije. Leta 1993 je začel režirati lastne kratke filme. L’interview, zgodba o mladem novinarju, ki bi rad intervjuval zdaj že ostarelo hollywoodsko zvezdnico Avo Gardner z Mathieujem Amalricom v glavni vlogi, mu je leta 1998 prinesel cezarja in cansko zlato palmo za najboljši kratkometražec. V naslednjih nekaj letih so sledili celovečerni prvenec Les corps impatients (2003), skrivnostna romantična drama Une aventure (2005) in glasbena drama o ostarelem pevcu Pevec (Quand j’étais chanteur, 2006) z Gérardom Depardieujem. Slednji je bil prikazan v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kamor se je leta 2009 uvrstil tudi film V začetku (À l’origine), posnet po navdihu resnične zgodbe iz črne kronike o gradbeniškem špekulantu. Naslednji film, Superstar (2012), se je uvrstil v tekmovalni program beneškega festivala, kjer je bil premierno prikazan tudi avtorjev šesti celovečerec, Marguerite.

kritike
»Zatisnite si ušesa in odprite srca: v perfektno uglašeni komediji manir francoskega režiserja Xavierja Giannolija si brezsramna pevka s preveč denarja in premalo talenta kupi mesto pod žarometi in spotoma razkrinka hipokrizijo svoje priliznjene klike. /…/ sijajna satira se ne ponaša le s tem, da je med letošnjima adaptacijama prva dosegla platno, pač pa tudi z izjemnim talentom režiserja filma Pevec, ki je za delikatno snov ubral ravno pravi ton.«
- Peter Debruge, Variety

»Zapletena zarota, s katero skušajo Marguerite obvarovati pred resničnostjo njene situacije, se sprevrže v pevkine vaje za veličasten javni nastop, ki vključujejo gluhega pianista, bradato vedeževalko in izsiljevanje pevskega inštruktorja, toda Giannoli in Frotova poskrbita, da Marguerite nikoli ne postane predmet posmeha. Ravno nasprotno: uteleša nekakšno čudovito neukročenost – predanost glasbi, ki je zmožna preseči zadušljiva razočaranja resničnega življenja.«
- Mark Kermode, The Observer

»Marguerite se z navdušujočo veščino loti grenko-sladke resnice, da si lahko z denarjem kupiš marsikaj, le ljubezni in talenta ne. Kostumski film s čudovito scenografijo in popolno igralsko zasedbo /…/. Kljub dolžini film do zadnjih trenutkov ohrani svojo napetost. In glasbena podlaga – tako tista uglašena kot tista zafušana – je čudovita.«
- Lisa Nesselson, Screen Daily

»Predstava Catherine Frot, polna topline, humorja in upanja, je tisto, kar poganja zgodbo in privede celo do trenutkov, ki nasmejejo na ves glas.«
- E Wolfe, The Village Voice

»Bržkone noben umetniški milje ni predmet tolikšnega romantiziranja kot medvojni Pariz, čas, ko je bil nadrealizem v polnem razmahu ter se je izgubljena generacija zapisovala (in zapijala) v zgodovino. Francoski film Marguerite, ki se odvija leta 1921 tako na zabavah visoke družbe kot na boemskih veseljačenjih, je razkošna kostumska drama, ki pa vendarle ne izgublja časa z nostalgijo v slogu Polnoči v Parizu. Celo avantgardni stremuhi s stranskih črt Giannolijevega zabavnega celovečerca prekipevajo od sebičnega pohlepa.«
- Benjamin Mercer, The A.V. Club

»Catherine Frot je v vlogi Marguerite kot na stežaj odprt prevodnik – odprtih rok čaka na muzo, ki se nikakor ne prikaže. Na njej je nekaj otroškega, a hkrati (tako smešno kot žalostno) učinkuje kot povsem zrela umetnica.«
- Mick LaSalle, San Francisco Chronicle

»Film ni ne dobrohoten ne krut, pač pa moder, širokega duha in čudovito zabaven.«
- Joe Morgenstern, The Wall Street Journal

festivali, nagrade
Cezar za najboljšo igralko, kostumografijo, scenografijo in zvok ter sedem nominacij, vključno s kategorijami najboljši film, režiser in scenarij. Svetovna premiera na beneškem festivalu (nagrada Nazarena Taddeija). Telluride. Stockholm. Hongkong. Skopje.