Mlada in lepa

Novi film legendarnega francoskega režiserja Françoisa Ozona je sodeloval v tekmovalnem programu letošnjega filmskega festivala v Cannesu.

Natančen psihološki portret sedemnajst let starega dekleta, v štirih letnih časih in s štirimi pesmimi, ki se ji zelo mudi odrasti. Isabelle je zgolj na videz običajna dijakinja, ki živi skrito dvojno življenje. Ko starši mislijo, da ima zvečer zmenek, dekle dela kot prostitutka za visoko družbo. Starša sta ločena in ni naključje, da se Isabelle druži z večinoma dosti starejšimi odjemalci njene ljubezni, vse dokler enega izmed njenih stalnih ne doleti infarkt. Skrivnost se začne počasi razpletati…

Nagrade: Cannes 2013

zgodba
Poletje. Isabelle je sedemnajstletna Parižanka, ki s starši in mlajšim bratom preživlja počitnice na morju. Na sončni rivieri doživi bežno afero z nemškim turistom, s katerim po zmenku na plaži izgubi nedolžnost. Začetek šolskega leta, jesen. Po vrnitvi v Pariz začne Isabelle delati kot dekle na poziv. Čeprav ni imuna na tveganja, ki jih prinaša njen novi ‘poklic’, se zdi, da brez težav obvladuje svoje dvojno življenje – dokler se ne zgodi nekaj nepredvidenega …

Portret sedemnajstletnega dekleta v štirih letnih časih in štirih pesmih. Najnovejši film Françoisa Ozona (Gospodinja, 8 žensk) je svetovno premiero doživel v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu.

zanimivosti
Po Hladnih kapljah na vroče kamne in 8 ženskah Ozon tokrat že tretjič uporabi pesmi legendarne francoske šansonjerke Françoise Hardy.

iz prve roke
»Adolescenca je obdobje, ko je še vse pred nami in ko je vse mogoče. To je tisto, kar je tako vznemirljivo in kar začutimo v Rimbaudovi pesmi On est pas sérieux quand on a dix-sept ans. To je čas, ko smo odprti svetu in neobremenjeni z moralo. /…/ Mlada in lepa govori predvsem o tem, kaj pomeni biti star sedemnajst let in doživljati preobrazbo svojega telesa. Adolescenco v filmih pogosto zelo idealizirajo. /…/ Jaz pa je nisem želel prikazati samo kot čustveno obdobje, temveč tudi in predvsem kot hormonsko. V nas se dogajajo velike fiziološke spremembe, obenem pa se počutimo nekako otopele. Svoje telo zato napadamo – da bi ga spet začutili in preizkusili njegove meje. Tema prostitucije je bila le eden izmed načinov, kako poudariti to misel, kako ponazoriti vprašanja identitete in spolnosti, ki se porajajo v adolescenci. Spolnosti, ki še ni povezana s čustvi. /…/ Muke odraščanja izvrstno utelešajo pesmi Françoise Hardy. /…/ Všeč mi je, kako ujame bistvo mladostniške ljubezni: srčne bolečine, razočaranja, romantiko … To ikonično podobo se mi je zdelo zanimivo postaviti nasproti bolj surovemu portretu mladostnice. Globoko v sebi se Isabelle želi oprijeti tega sentimentalnega, idealiziranega modela adolescence, ki so ji ga namenili njeni starši. A preden se lahko zaljubi, mora najti samo sebe in se soočiti s svojimi nasprotujočimi si željami. /…/ Za Isabellino vedenje je več razlogov, vsak si ga lahko razlaga po svoje. Všeč mi je, če ima gledalec to svobodo. Ta mlada ženska je skrivnost tudi zame. Nisem korak pred njo, ampak ji preprosto sledim – kot entomolog, ki se vse bolj zaljublja v bitje, ki ga raziskuje.«
- François Ozon, režiser in scenarist

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) ter nazadnje V hiši (Dans la maison, 2012).

kritike
»Večna tema francoskega filma, najstnica v primežu pubertete, spolnega prebujanja in konfliktov s starši, dobi v Ozonovi interpretaciji feministični spin, ki bi ga lahko pripisali tudi evropskemu filmu sedemdesetih let. /…/ Ozon ne ponavlja le svoje fascinacije s formalnim okvirjem in popularnimi šansoni (štiri pesmi za štiri letne čase), temveč se nemalokrat ponorčuje iz pregovorne francoske obsedenosti s seksom, tako na teoretski kot praktični ravni. Marine Vacth bo brez dvoma postala nova seksapilna zvezdnica francoskega filma.«
- Simon Popek, Dnevnik

»S filmom, ki poveličuje nedolžno in nepovrnljivo energijo škandaloznega obdobja adolescence, nam François Ozon prinaša eno svojih najbolj ostrih, najbolj vznemirjujočih in hkrati najbolj klasičnih del. Jedka mala mojstrovina, ki v spomin prikliče tiho krutost Hladnih kapelj na vroče kamne, prirejenih po Fassbinderjevem scenariju /…/.«
- Isabelle Regnier, Le Monde

»/…/ v srcu tega lepega filma je adolescenca s svojo melanholijo, razočaranji, zaničevanjem hipokrizije odraslih in skrivnostnostjo.«
- Thomas Mahler, Le Point

»Ozon ni naredil filma o mladini ali o neki generaciji, še manj razprave o mladostniški prostituciji. Njegov film je bolj globok, manj moralističen in bolj zabaven.«
- Olivier Séguret, Libération

»Mlada in lepa se nam postopno razkrije kot raziskava mladostniške osamljenosti, tako čustvene kot spolne. Sočutja polna študija o tem, kako si želimo, a ne moremo ljubiti – telesno ali čustveno /…/.«
- Louis Guichard, Télérama

»V Lepotici dneva (Belle de Jour) skrivno življenje v svetu prostitucije prebudi erotične želje zdolgočasene buržujske gospodinje. Pol stoletja kasneje v Mladi in lepi najstniško dekle v njem najde način, kako prevzeti nadzor nad svojim življenjem, uveljaviti svojo neodvisnost in odkriti samo sebe. Vse in hkrati nič se ni spremenilo, a tam, kjer je bil Buñuelov film šokanten in škandalozen, je Ozonov najnovejši nežen in ganljiv. /…/ pravljično vzdušje filma, v katerem je Trnuljčica povsem sposobna vzeti usodo v svoje roke.«
- Allan Hunter, Screen Daily

»Ozon je bil od nekdaj pod močnim vplivom Rainerja Wernerja Fassbinderja in njegov novi film je še en dokaz za to. Mlada in lepa, hladna na površju in navidez konvencionalna v pripovedi, je z izzivanjem običajnih predstav o seksu in instituciji zakona v resnici globoko subverzivna.«
- Michał Oleszczyk, RogerEbert.com

»S svojim štirinajstim dolgometražcem se François Ozon podaja v globoke vode /…/, hkrati pa gre za njegov najbolj dovršen film doslej.«
- Ariane Allard, Positif

»Eden [Ozonovih] najboljših filmov.«
- Le Monde