Moja sestra suhica

zgodba
Dvanajstletna Stela je na pragu vznemirljivega obdobja pubertete. Zaljubljena je v štirikrat starejšega trenerja drsanja. Neprestano se primerja s starejšo sestro Katjo, uspešno drsalko in dijakinjo, ki je izraz popolnosti na vseh področjih. Starša jo obožujeta in Stela želi slediti njenim stopinjam, da bi pridobila malo njune pozornosti tudi zase. Vendar raztresena starša ne opazita tega, kar vidi Stela: Katja se ne počuti dobro, preveč trenira in premalo jé. Steli se svet obrne na glavo, ko odkrije, da se starejša sestra sooča z motnjo hranjenja. Bolezen pripelje družino na rob propada in Stela mora sprejeti pomembne odločitve.

iz prve roke
»Ko sem bila najstnica, sem imela tudi sama težave z anoreksijo in sem zelo trpela. Mojo mlajšo sestro je takrat zelo skrbelo, da bom umrla. Zato nisem želela posneti le filma o osebi, ki zboli za anoreksijo, ampak film o vsej družini. Menim, da žrtev anoreksije ni samo bolnik, ampak pogosto vsi družinski člani, ki se znajdejo v tej situaciji. Hotela sem povedati resnično zgodbo; česa takega v kinu še nisem zasledila. Videla sem samo dokumentarce na to temo in takrat sem pomislila, da je treba narediti ta film.«
- Sanna Lenken, režiserka

o avtorici
Sanna Lenken (1978) je švedska režiserka in scenaristka. Filmsko režijo je študirala na nacionalni šoli za film v Stockholmu. Po delu v gledališču je že v času študija posnela več kratkih filmov, z dvema (Valborg in Travemünde Trelleborg) se je predstavila na filmskem festivalu v Stockholmu in prejela več nagrad na drugih mednarodnih festivalih.

Po diplomi je za švedsko televizijo režirala mladinsko serijo Dubbelliv, ki je bila nominirana za najboljšo dramsko serijo na nordijskem otroškem festivalu in mednarodnem otroškem filmskem festivalu v Chicagu. Njen zadnji kratki film Äta lunch je bil premierno prikazan januarja 2013 v tekmovalnem programu na mednarodnem filmskem festivalu v Göteborgu, sledili sta še projekciji na festivalih v Berlinu in Tribeci ter nominacija za nagrado guldbagge. Celovečerni prvenec Moja sestra suhica (Min lilla syster) pa je svojo mednarodno premiero doživel na letošnjem Berlinalu in vse od takrat redno pobira nagrade kritike in občinstva na različnih filmskih festivalih po svetu.

kritike
»Obstajajo filmi, ki si jih lahko otroci ogledajo le v spremstvu staršev. To vemo. Obstajajo pa tudi filmi, ki si jih lahko starši ogledajo le v spremstvu otrok. Teh filmov odrasli ne bi nikoli gledali. Le zakaj? V njih glavne vloge igrajo otroci. Toda ko jih potem – v spremstvu otrok – vendarle gledajo, si rečejo to, kar si bodo rekli ob gledanju Moje sestre suhice: je to sploh film za otroke? Ironija je v tem, da je to natanko film za otroke, ki izgleda kot film za odrasle – film za odrasle pa izgleda zato, ker otrok ne podcenjuje. ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Moja sestra suhica, filmska drama o motnjah prehranjevanja, kot jo občuti najmlajša članica disfunkcionalne družine, osvetljuje to težko tematiko s humorjem in šarmom /…/ Ker zgodbo pripoveduje Stela z njenega stališča, dobimo svež način pripovedovanja, drugačen od običajne naracije o motnjah prehranjevanja, vključno z moralnim vprašanjem mlajše sestre: komu dolguje večjo vdanost? In ali je prelomiti dano obljubo sprejemljivo, če na drugi strani grozi (samo)poškodba?«
- Alissa Simon, Variety

»V središču filma je nedvomno enajstletna Rebecka Josephson, vnukinja igralca Erlanda Josephsona (večkratnega sodelavca Ingmarja Bergmana), ki jo je Lenkenova odkrila le mesec dni pred začetkom snemanja. Mlada novinka je uprizorila izjemno očarljivo, bizarno in hkrati privlačno predstavo, ki ji zagotavlja nadaljevanje igralske kariere, če si bo to želela. /…/ Njen pegasti okrogli obraz se odzove na vsak trzljaj tesnobe in zla; enako prepričljivo nerodna in naravna je tudi, ko v tekoči angleščini govori z ne-švedskimi liki. Lenkenejev dramatični opis večno aktualne teme je rodil novo otroško zvezdo.«
- Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

»Malo filmov se je osredotočilo na dinamiko odnosov med dvema najstniškima sestrama s takim vpogledom in sočutjem, kot ga pokaže Sanna Lenken v režijsko-scenarističnem prvencu Moja sestra suhica. /…/ Ne preseneča, da je Lenkenova svojčas sama trpela zaradi te motnje in je predhodno že raziskovala vpliv bolezni v kratkem filmu Äta lunch; zato le stežka najdemo kakšno pomanjkljivost v zgodbi. Moja sestra suhica je v vseh pogledih srce parajoče delo z močno sporočilnostjo.«
- Simon Foster, Screen-Space

»Film je nepozaben in zelo privlačen, predvsem zaradi opojne mešanice izvrstne fotografije in občutljivega izraza mlade Josephsonove. Zelo dobra igralka je, tudi v angleščini zveni izvrstno in zna odlično izraziti bolečino ter razdejanje, ki ju ta bolezen povzroča družinam žrtev.«
- Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Kakšen dosežek! Amy Deasismont je pustila vlogo pop zvezdnice za sabo in je zdaj prava igralka. Vlogi Katje da izjemno prezenco, ki kar izstopa iz platna. Vsekakor ena letošnjih najbolj presenetljivih in vrhunskih predstav. Enako dobro se odreže Rebecka Josephson v vlogi Stele, ki nam zgodbo podaja. Vloga je zelo zahtevna, vendar Rebecka deluje naravno in popolnoma neustrašno.«
- Alexander Dunerfors, Moviezine

festivali, nagrade
Kristalni medved za najboljši film, Berlinale – Generation 2015. Nagrada občinstva za najboljši nordijski film, Göteborg 2015. Nagrada občinstva in nagrada FIPRESCI na festivalu evropske kinematografije v Lecceju (Italija) 2015. Glavna nagrada mlade žirije za najboljši mladinski film, Zlin 2015. 3. nagrada Golden Space Needle za najboljšo igralko na mednarodnem filmskem festivalu v Seattlu 2015. Nagrada za najboljšo igralko, Urban (Iran) 2015.