Morilka

zgodba
Kitajska, 9. stoletje. Desetletno generalovo hčer Nie Yinniang ugrabi nuna in jo izuči za izjemno borko – pravičniško morilko, ki naj odstrani krute, skorumpirane lokalne glavarje. Toda nekega dne ji ena izmed nalog spodleti in njena gospodarica jo pošlje nazaj v rojstni kraj s težko nalogo: ubiti mora moškega, ki mu je bila obljubljena, svojega bratranca na čelu največjega vojaškega območja na severu Kitajske. Po trinajstih letih izgnanstva se mora dekle soočiti s svojimi spomini, starši in zatrtimi čustvi ter se odločiti, ali bo izdala kodeks svojega ceha ali pa bo žrtvovala moškega, ki ga ljubi.

Samosvoja reinterpretacija filma borilnih veščin tajvanskega mojstra Hou Hsiao-hsiena (Trikrat, Potovanje rdečega balona). Film izjemne lepote in zgodovinske preciznosti; počasi tleča, detajlirana pripoved o skrivnostni morilki, postavljeni pred težko dilemo. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

iz prve roke
»Hotel sem se preizkusiti v žanru wuxia – a na realističen način, ki ustreza mojemu temperamentu. Ni v mojem slogu, da bi prikazoval borce, ki letijo po zraku ali izvajajo piruete na stropu; to ni moj način in tega ne bi mogel narediti. Sam raje stojim z nogami trdno na tleh. Bojni prizori v Morilki namigujejo na to generično tradicijo, a prav gotovo niso v središču drame. /…/ Pravzaprav so name najbolj vplivali japonski samurajski filmi Kurosawe in ostalih, kjer je tisto, kar zares šteje, filozofija, ki spremlja čudaški samurajski posel, ne pa sami akcijski prizori, ki so zgolj sredstvo za dosego cilja in v bistvu anekdotični. /…/ Eksterierje smo snemali v Notranji Mongoliji na severovzhodu Kitajske in v provinci Hubei. Ko sem videl tista jezera in gozdove srebrnih brez, mi je vzelo sapo: bilo je, kot bi me nekdo postavil v klasično kitajsko sliko. /…/ S ‘slikovitimi’ posnetki pokrajin sem hotel pokazati, kako se v ta dih jemajoče lepa prizorišča umešča človek. Kmetje, ki jih vidite v teh prizorih, so pravi kmetje, ki se v filmu vedejo natanko tako kot v resničnem življenju. Nekatere prizore so celo navdihnili s svojimi predlogi, kako snemati starosvetne navade – zelo vsakdanje, zelo človeške. Ko so postali lačni, so si kmetje, ne glede na to, ali smo snemali ali ne, preprosto odrezali rezino suhega mesa z večjega kosa, obešenega na drog. Vse to sem posnel, čeprav ni bilo v scenariju. Takšna je moja režijska metoda: dopustim, da se zgodi, karkoli se pač zgodi. /…/ Vedno sem na strani žensk. Njihov svet, njihova duševnost se mi zdi mnogo bolj zanimiva od moške. Ženske imajo svojo lastno senzibilnost in bolj kompleksen način razmišljanja; odnos do realnosti, ki me bolj privlači. Lahko bi rekli, da so ženska čustva bolj prefinjena in vznemirljiva, medtem ko moški razmišljajo bolj racionalno in so precej dolgočasni. Poleg tega se kompleksnost ene ženske zelo razlikuje od kompleksnosti druge. V filmu guvernerjeve žene nič ne more ustaviti, da bi zaščitila interese klana Weibo. Morilka Yinniang je, nasprotno, razpeta med dolžnost (ukaze bi morala izpolnjevati brez premisleka) in svojo nezmožnost zatreti čustva do moškega, ki bi ga morala ubiti. Neodvisnost, odločnost, samotnost. Mislim, da so to tri lastnosti mojih ženskih junakinj. /…/ Veliko časa sem namenil prebiranju pripovedi in zgodovinskih knjig o obdobju dinastije Tang, da bi spoznal, kako so ljudje jedli, kako so se oblačili in podobno. Pozoren sem bil na najmanjše podrobnosti. Na primer, obstajali so trije različni načini kopanja, odvisni od tega, ali si bil premožen trgovec, visok uradnik ali kmet. Podrobno sem preučil tudi politični kontekst zgodbe. /…/ Želel bi si le, da bi lahko po skypu direktno poklical dinastijo Tang in tako svoj film še bolj približal zgodovinski resnici.«
- Hou Hsiao-hsien

zanimivosti
Hou Hsiao-hsien je navdih za Morilko črpal iz dveh virov. Prvi so novele, imenovane chuanqi, ki so se v kitajski književnosti razmahnile prav v obdobju dinastije Tang (v letih 618–907), kamor je postavljena zgodba filma. Razvile so se iz ljudskih zgodb, pripovedk, pravljic in pripovedi o duhovih, vsebovale pa so tako mistične in fantastične elemente kot tudi natančne opise vsakdanjega življenja. Hou Hsiao-hsien je osnovni dramski zaplet našel v eni izmed teh novel z naslovom Nie Yinniang. Ker pa je želel čim bolj natančno poustvariti zgodovinski kontekst, je podrobno preučeval tudi zgodovinske zapise o času dinastije Tang. To je bilo kaotično obdobje, ko so vseobsegajočo moč dvora dinastije Tang ogrožali upravniki provinc, ki so se upirali cesarju; nekatere province so se od cesarstva celo poskušale nasilno odcepiti. Paradoksalno so te uporniške province z njihovimi vojaškimi garnizoni vzpostavili prav cesarji dinastije Tang, da bi varovale cesarstvo pred zunanjimi nevarnostmi. Po vrsti provincialnih vstaj v zadnjih letih 9. stoletja je leta 907 dinastija Tang klonila in njeno cesarstvo je razpadlo.

Drugi vir navdiha za film je režiserju predstavljala dolga tradicija popularnega filmskega žanra wuxia, stalnice kitajske in hongkonške kinematografije. Wuxia filmi, ki so izšli iz dolge tradicije wuxia romanov, so praverzija kitajskih filmov borilnih veščin. Gre za filme z zgodovinskim ozadjem (ponavadi so postavljeni v čas katere od starodavnih dinastij), njihov protagonist pa je običajno oseba nižjega socialnega statusa, navaden človek dobrega srca, ki se izuči borilnih veščin, da bi se spopadel z zlobnimi oblastniki in ljudem pomagal izboriti mir in pravico. Drugi podžanr filma borilnih veščin je kung fu film, ki pa se za razliko od wuxie godi v sodobnem času in uporablja realističen prikaz borilnih veščin. Wuxio od kung fuja torej ločijo zgodovinski kontekst in fantazijski elementi.

portret avtorja
Hou Hsiao-hsien je bil rojen leta 1947 v Meixianu, Kitajska, a se je že naslednje leto s starši preselil na Tajvan. Leta 1972 je diplomiral iz filma na tajvanski Nacionalni akademiji umetnosti, leto dni kasneje pa je pričel pisati scenarije in delati kot asistent režije. V začetku osemdesetih je skupaj z Edwardom Yangom in ostalimi soustvarjal tajvanski novi val, ki je močno vplival na razvoj sodobne azijske kinematografije; zrežiral je tudi eno izmed epizod v filmu, ki označuje nastop tajvanskega novega vala, omnibusu Človek-sendvič (Erzi de da wanou, 1983), v Sloveniji predvajanem v okviru retrospektive Novi tajvanski film na 11. Liffu. V svojih filmih se je pogosto ukvarjal z izkušnjo odraščanja na tajvanskem podeželju v petdesetih in šestdesetih letih, na prelomu velikih družbenih sprememb, slogovno pa je znan po poetičnem, počasnem ritmu, dolgih, statičnih kadrih in čudovitih kompozicijah. Za svoja dela redno prejema najvišja festivalska priznanja; za film Poletje pri dedku (Dongdong de jiaqi, 1984) je prejel nagrado ekumenske žirije na festivalu v Locarnu, Čas življenja, čas smrti (Tongnian wangshi, 1985) je na festivalu v Berlinu prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI, kasneje pa je bil nagrajen še v Rotterdamu, z Mestom žalosti (Beiqing chengshi, 1989) je osvojil beneškega zlatega leva, z Mojstrom lutk (Xi meng rensheng, 1993) pa nagrado žirije v Cannesu. Večina njegovih naslednjih filmov, med njimi tudi Mambo tisočletja (Qianxi manbo, 2001) in Trikrat (Zuihao de shiguang, 2005), je bila prikazana na festivalu v Cannesu, po naročilu pariškega muzeja Orsay posneti film Potovanje rdečega balona (Le voyage du ballon rouge), ki ste si ga lahko ogledali tudi na Kinodvorovem platnu, pa je leta 2007 odprl sekcijo Posebni pogled. Med njegova pomembnejša dela štejemo še filme Dobri moški, dobre ženske (Hao nan hao nu, 1995), Šanghajsko cvetje (Hai shang hua, 1998) in Kavarna Lumière (Kohi jiko, 2003). Leta 2003 je bila v Slovenski kinoteki predvajana tudi retrospektiva njegovih filmov. Za Morilko je Hou Hsiao-hsien letos iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo.

kritike
»/…/ fascinanten, počasi tleč film borilnih veščin, ki drzno meša statičnost in kinetičnost /…/ in doseže nove, dih jemajoče višave kompozicijske elegance: prizor za prizorom se film izkaže za morda najbolj osupljivo lepega, kar jih je Hou kdaj posnel /…/. Zgoščena zgodovinska pripoved, podana z nevsiljivo dodelanostjo, mojstrski občutek za odmaknjeno lego kamere in skoraj kubrickovsko perfekcionistična pozornost za detajle mizanscene. Kot da bi lahko le en sam manjkajoči detajl ali zgodovinska netočnost povzročila, da bi se vse skupaj sesulo v prah.«
- Justin Chang, Variety

»/…/ to je svojevrsten, celo oseben pogled na žanr filma borilnih veščin. Izbruhe bliskovitih mečevanj prekinjajo spokojni dolgi prizori v meglico ovitih in z luno obsijanih pejsažev, bolj kot trenutnim zahtevam in pričakovanjem žanra pa sledijo čistemu literarnemu slogu. /…/ Hou preseneti tudi s tem, da ne snema v širokih planih, ampak v skromnem, skoraj kvadratnem formatu /…/. Gre za tvegano izbiro, poplačano z razširitvijo vertikalnega prostora, ki režiserju omogoči kar najbolj učinkovito izrabo otožnih naravnih prizorišč in ustvarjanje podob, ki prijetno dišijo po kitajskih slikah iz preteklosti.«
- Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Vse, kar je potrebno, da se v Morilki spremeni temperatura prizora, je nežno plapolajoč svileni brokat. Prvi film tajvanskega mojstra Hou Hsiao-hsiena po sedmih letih je brezhibna zakladnica svetlobe, teksture in gibanja. To je eden najlepših filmov, kar sem jih kdajkoli videl. /…/ Svilene zavese plapolajo in padajo, sveče žarijo, ognji nežno prasketajo v kaminih. Vsak prizor, vsak posnetek je bil sestavljen s popolno kubrickovsko natančnostjo in umerjen za maksimalno vznemirljiv učinek. /…/«
- Robbie Collin, The Telegraph

»To so podobe, ki jih občutimo kot čas – zdijo se prežete s časom, marinirane v njem, kot da Hou ne bi čakal le petindvajset let, ampak enajst stoletij, s kamero, postavljeno na to pobočje ali ob oni s slamo kriti skedenj, da bi ujel ravno pravšnjo kombinacijo svetlobe in oblakov, gibanja in mirovanja, ravno pravšnji padec rokava ali trepet zavese v vetrcu.«
- Jessica Kiang, Indiewire

»Iz vsake podobe, vsakega giba na platnu, vsakega elementa kadra rjove čista, neskaljena formalna lepota Hsiao-hsienovega filma.«
- Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»Po zaslugi osupljive formalne drznosti in dih jemajoče elegance filma pravzaprav ne čutimo potrebe po jasneje podani zgodbi. Ni važno, ali snema skozi plapolajoče prosojne zavese ali gorske meglice, ali uporabi zamolkle ali nasičene barve, ali dolgo časa vztraja v statični podobi ali pa servira hitro montažo, ki prikaže, kako Yinniang s smrtonosno lahkoto opravi s svojimi sovražniki, nam Hou vseskozi daje občutek, da gledamo nekaj, česar nismo videli še nikoli.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Ni vedno lahko slediti političnemu dogajanju v Morilki, a vizualno je prava poslastica. Film je orgija podrobnosti vsakdanjika življenj iz daljne preteklosti in fantastični kostumi Huang Wen-ying napadajo čutila s svojimi globoko karminasto rdečimi, intenzivno zelenimi in bogato zlatimi brokati.«
- Allan Hunter, Screen Daily

»V Morilki ni prav veliko takega, kar bi lahko primerjali s filmi, kot so Prežeči tiger, skriti zmaj (Ang Lee, 2000) ali Hiša letečih bodal (Zhang Yimou, 2004): redko posejani borilni prizori v filmu so skopi, nenavadni in natančni, včasih posneti iz daljave, včasih iz bližine, vedno presenetljivi in vedno brez vidne kaplje krvi. /…/ Če je Morilka včasih do bolečine počasna, je tudi do bolečine popolno izdelana, in ko nam Hou omogoči, da se izgubimo v zgodovini, ljudeh in prizoriščih, ki nam jih prikazuje, se bolečina pogosto prevesi v ekstazo. Atmosfera, barve in trenutki v mislih obvisijo bolj v obliki slik kot v obliki zgodb, film pa se giblje v lenobnem, previdnem ritmu, ki dopušča, da se prepustimo osupljivim detajlom kostumov, scenografije, fotografije in režije.«
- Dave Calhoun, Time Out

»V Morilki je vsak element v harmoniji z vsakim drugim elementom. Vzemimo za primer dolg prizor, kjer lord Tian Ji’an svoji ljubimki pripoveduje zgodbo o njegovi odtujitvi od nekoč ljubljene sestrične Yinniang /…/. Prizor? Prej urok – stvar rahlih sapic, zaves, ki zakrivajo in odkrivajo, migljanja plamenov, poljan rdeče in zlate, ki se zdaj svetlijo zdaj temnijo, žepov teme, ki postanejo portali v skrivne svetove. In vsako stopnjevanje čustev med liki je posredovano skozi neznatne premike v tonu in glasnosti.«
- Kent Jones, Film Comment

»/…/ Morilka /…/ je film izjemne inteligence in estetske prefinjenosti, v katerem se mogočnost prepleta s skrivnostnostjo /…/. Hou poskuša z žanrom wuxia narediti nekaj novega, ga v lastnem filmskem jeziku dvigniti na višjo raven, in menim, da je pri tem mnogo uspešnejši, kot je bil Wong Kar-wai z Velikim mojstrom (2013). Wuxii je prinesel svojo brezkompromisno resnost in jo zvaril z mitsko razsežnostjo žanra.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ preko razporeditve elementov in igralcev znotraj kadra Hou sporoča več kot preko dialogov, ki so /…/ izrazito blagozvočni in ekspresivni, manj pa razlagalni. /…/ Fotografija režiserjevega dolgoletnega sodelavca Marka Leeja Ping Binga je zmagoslavje, kristalno čist in vse redkejši primer neizčrpnega potenciala 35-milimetrskega filmskega traku.«
- Jordan Cronk, Cinema Scope

»Res je /…/, da je zaradi režiserjeve naklonjenosti pripovednim elipsam in prezira do bližnjih planov težko dojeti odnose med liki. Toda mojstrsko plastenje senzoričnih učinkov /…/ izostri subliminalno pozornost sočutnega gledalca. Kot vedno pri Hsiao-hsienu tudi tokrat tisto, kar ostane neizgovorjeno – nevidne sile in skrite strasti, ki vodijo like – pred nami vstane s pritajeno jasnostjo. Morilka je predvsem čisti film: halucinatorna interakcija barv, gibanja in svetlobe ter navdušujoča študija teles v prostoru.«
- Dennis Lim, Artforum

festivali, nagrade
Najboljši režiser – Cannes. Sydney. Jeruzalem. New Horizons, Wrocław. Melbourne. Summer International Film Festival Hong Kong. Toronto. Busan. New York. London. Tajvanski kandidat za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film. 11 nominacij za nagrado zlati konj.