Na cesti

12.3.2013 ob 20.30 CAPRISOVA PREMIERA

»… ker so zame edini ljudje, ki me zanimajo, nori, tisti, ki so nori na življenje, nori na pogovor, nori na vse hkrati, tisti, ki nikoli ne zehajo in ne govorijo vsakdanjih reči, ampak gorijo, gorijo, gorijo kot rimske sveče skozi noč.«
- Jack Kerouac, Na cesti (prevod: Jure Potokar)

New York, 1947. Mlad newyorški pisatelj Sal Paradise kmalu po očetovi smrti sreča karizmatičnega in svobodnjaškega Deana Moriartyja, poročenega z zapeljivo in svobodomiselno Marylou. Sal in Dean se v hipu spoprijateljita. Odločena ubežati sponam malomeščanskega življenja se skupaj z Marylou podata na pot. Neustavljivo hrepenenje po brezmejni svobodi trojico popelje na potovanje širom Amerike, ki v poznih štiridesetih utripa v ritmu jazza, poezije in drog.

Delo, ki je definiralo bitniško generacijo in obveljalo za klasiko svetovne literature, na veliko platno končno prinaša režiser Motoristovega dnevnika, Walter Salles.

Zamisel za ekranizacijo romana sega v čas njegove izvirne izdaje. Leta 1957 je Jack Kerouac Marlonu Brandu poslal pismo, v katerem mu je predlagal odkup filmskih pravic. Deana naj bi igral Brando, Sala pa Jack. Pravice za filmsko priredbo je navsezadnje odkupil Francis Ford Coppola leta 1979. V naslednjih letih je bilo napisanih več scenarijev, v igri je bilo več režiserjev (med drugim Jean-Luc Godard in Gus Van Sant), a do realizacije nikoli ni prišlo. Skoraj trideset let kasneje je Coppola za režiserja končno izbral Walterja Sallesa, potem ko si je ogledal njegov film Motoristov dnevnik.

Protagonisti beatniške generacije so imeli v Kerouacovi knjigi vsak svoj alter-ego: legendarni Neal Cassady je bil šarmanten, a izgorel, v nenehnem lovu za svobodo, kilometrino in ženskami. Kerouac je z njim prepotoval najbolj odročne kotičke Združenih držav Amerike; njune divje pustolovščine opisuje roman Na cesti, kjer Neal Cassady postane Dean Moriarty, Jack Kerouac pa Sal Paradise. Najstarejši član druščine, William S. Burroughs, in pesnik Allen Ginsberg v knjigi nastopita pod psevdonimoma Old Bull Lee in Carlo Marx.

»Knjigo sem prebral, ko so bili v Braziliji težki časi; v letih vojaškega režima. Cenzura je imela nadzor nad časopisi, založbami, glasbo in filmom. /…/ Svobodnost likov, z jazzom navdahnjena pripoved, seks in droge kot sredstvo za razširjanje našega razumevanja sveta – vse to me je v trenutku navdušilo. Bilo je popolno nasprotje tistemu, kar smo sami živeli. Kerouacova vizija je naredila name in na številne druge pripadnike moje generacije močan vtis. /…/ V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih sem bil najstnik. Moja generacija je hitro spoznala, da je imela večina liberalnih gibanj, ki smo jim bili priča ali smo se jih udeleževali pri svojih dvajsetih, korenine v generaciji Ginsberga, Kerouaca, Snyderja, di Prime in Barake. Ti so kulturo na novo definirali od znotraj. /…/ S Josejem [Rivero] sva pet let delala na številnih različicah. Knjigi sva skušala ostati čim bolj zvesta. Včasih sva se od nje oddaljila – se ji izneverila, da bi ji ostala bolj zvesta. Priredba bi morala gledalce spodbuditi k temu, da se vrnejo h knjigi; k izvirni verziji. In da ustvarijo lastno verzijo romana Na cesti. /…/ Na cesti včasih razumejo kot pripoved, omejeno na to, kar se je zgodilo. A tako kot številni drugi tudi sam verjamem, da izvirnost knjige tiči v sobivanju doživetega in izmišljenega. /…/ Roman je plod edinstvene sposobnosti spajanja resničnih doživetij s prvinami neskončno ustvarjalne domišljije. To je duh, ki smo mu skušali ostati zvesti. /…/ Film ceste me je pripeljal k filmu. Sprva nisem razumel, zakaj so naredili filmi, kakršna sta Poklic: reporter Michelangela Antonionija ali Alice v mestih Wima Wendersa, name tako globok vtis. Sčasoma sem spoznal, da je razlog v edinstveni pripovedni obliki filma ceste, ki temelji na nepredvidljivem.«
- Walter Salles, režiser

O avtorju

Walter Salles (1956, Rio de Janeiro) je svoje otroštvo preživel v Franciji in Združenih državah Amerike, nato pa se kot najstnik vrnil v Brazilijo. V poznih osemdesetih je posnel nekaj glasbenih dokumentarcev, leta 1991 pa režiral svoj prvi igrani celovečerec A Grande Arte. Zaslovel je z Glavno postajo (Central do Brasil, 1998), ki mu je prinesla zlatega medveda v Berlinu in nominaciji za oskarja za najboljšo igralko in najboljši tujejezični film. Leta 2002 je kot producent sodeloval pri filmu Fernanda Meirellesa Božje mesto (Cidade de Deus), kroniki o vsakdanjem življenju dveh prijateljev v favelah Ria de Janeira. Nato je režiral svoj tretji film ceste, Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta, 2004), o mladem Ernestu Guevari na cestah Južne Amerike. Film je navdušil kritike in občinstvo ter prejel številne pomembne nagrade in nominacije, med drugim nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Leta 2005 je posnel Temačno vodo (Dark Water), remake japonske grozljivke z Johnom C. Reillyjem in Jennifer Connelly v glavnih vlogah. Od leta 2004, ko so se začeli pogovori o snemanju filmske priredbe Kerouacovega romana, je v nastajanju tudi dokumentarec Searching for On the Road, ki naj bi ga režiser končal letos.

Kritiki o filmu

»Vizija ameriške mitologije, kot jo morda lahko vidi le outsider; film je prav tako liričen in svobodnega duha kot priljubljena klasika, ki ga je navdahnila. Na cesti je portret generacije, ki se v iskanju pomena ne boji kršiti pravil. /…/ Film v vsej svoji surovi in poetični veličini ter ob jazzy glasbeni spremljavi in elegantnih posnetkih iz roke razkriva drugo plat ameriškega konformizma.«
- Piers Handling, TIFF

»Kerouacov edinstveni slavospev zanosu mladostne svobode in izkušenj je končno prišel na velika platna, ob tem pa je svojega duha in vse svoje vrline ohranil nedotaknjene.«
- Kenneth Turan, The Los Angeles Times

»Viggo Mortensen je tisti, ki z briljantno odštekanim nastopom v vlogi Old Bull Leeja /…/ ukrade ne le prizore, v katerih se pojavi, ampak ves film.«
- Sophie Mayer, Sight & Sound

»Kar je Salles naredil in zaradi česar je delo veliko bolj zanimivo kot razkošen in že vnaprej zastarel kostumski film, je, da nam je dal čutiti tako svobodo kot iluzijo svobode. Je to reakcionarna interpretacija knjige? Ne. /…/ Svobodo in energijo iz Kerouacove zgodbe lahko začutimo v čudovitem ritmu filma, ki sledi svobodni improvizaciji jazzovskih melodij v glasbeni podlagi. Zato nam Salles razkrije tako malo o ozadju likov: vrženi smo v zgodbo in prepustiti se moramo dogodkom. /…/ To pomeni, da od enega do drugega prizora tečemo, skačemo, letimo, se poženemo, pademo, se poberemo in gremo spet naprej. Ne da bi vedeli, kam. Zaradi tolikšne svobode se počutimo izgubljene in to je Sallesov največji prispevek k romanu. Šele takrat smo resnično v gibanju. To je morda tudi razlog, da Sallesu uspe spojiti film ceste z bistvom in misterijem filma: ker je film materializacija gibanja, tistega, česar ne moremo ujeti in doumeti. Zato tudi ni časa, da bi razumeli Sala. Lahko ga le doživimo. Razumevanje in učenje prideta kasneje. Temačnost vpelje Salles v zgodbo postopoma. Neizbežen konec nečesa. Sanj, otroštva, neustavljivega hrepenenja po neznanem. Ne da bi pri tem razkrili konec, naj rečemo, da je Salles filmu podelil neizbežno ambivalentnost.«
- Ronald Rovers, De Filmkrant

»Resnični Kerouacovi oboževalci bodo hoteli videti film znova in znova. V njem je toliko skritih trenutkov, da jih je preprosto nemogoče dojeti ob enem samem gledanju. /…/ Vsem strahovom, negotovostim in tesnobam v srcih mnogih navkljub film ne le deluje v vseh pogledih, temveč blesti.«
- Jerry Cimino, The Beat Museum