Nekega lepega jutra

Sandra živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Redno obiskuje očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki zaradi nevrodegenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko z družino išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta. Čeprav je poročen, se med njima začne strastno razmerje …

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=v5n-FsTb6VY

Léa Seydoux kot hči, mati in ljubimka v globoko osebnem, avtobiografsko navdahnjenem filmu Mie Hansen-Løve (Zbogom, prva ljubezen), zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, kjer se – tako kot v resničnem življenju – prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Film nadaljuje teme, ki jih je Mia Hansen-Løve raziskovala skozi vso kariero: minljivost, srčne bolečine, odnosi med starši in otroki, pomen neodvisnosti, ohranitveni potencial intelektualne strasti. Pripoveduje tudi o seksu, filozofiji, zdravstvu in prenašanju kulture iz generacije v generacijo, kar pomeni, da prikrito govori o francoski družbi in francoski kinematografiji: o načinu, kako slednja odseva prvo ter kako ji uspeva /…/ ves čas prenavljati – če že ne povsem na novo izumljati – samo sebe. To je veliko prtljage za skromen 112-minutni film, a režiserka je zahvaljujoč izjemnemu talentu ustvarila toplo in razgibano delo, podkrepljeno s hitrim tempom ter izmenično trpkimi in prisrčnimi humornimi vložki. /…/ Kljub stresu in trpljenju, ki smo mu priča, v filmu prevladuje vzdušje melanholične spokojnosti, obarvano s tiho, a vztrajno vero, da življenje teče dalje. /…/ Občutek, da ti ljudje obstajajo zunaj okvirov filmskega platna, je še en dokaz izjemnega talenta Mie Hansen-Løve, ki se – tako kot junakinja filma – še naprej razvija, izpopolnjuje svojo obrt in pogled na svet ter nam podarja filme kot darila, ki jih je treba odviti.«
– Jon Frosch, The Hollywood Reporter

»A priori težka tema kliče po resnobni obravnavi, ki pa se ji Mia Hansen-Løve nikoli ne prepusti, temveč prinaša sončen /…/, živahen in dostopen film, ki ga žalost preplavi le bežno, nato pa izpuhti, ko najmanj pričakujemo.«
– Mathieu Macheret, Le Monde

»Mia Hansen-Løve /…/ razkrije sublimno v vmesnih prostorih vsakdanjega življenja.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Film nas pretrese zelo tiho in nežno, skoraj ne da bi se tega zavedali. Na koncu vemo, da smo bili priča nečemu izjemnemu: slutnji, kaj pomeni biti človek.«
– Emily Zemler, The Observer

»Mia Hansen-Løve iz avtobiografske teme ustvari kristalno jasno, nežno sonato; subtilno zgodbo, ki si upa pustiti času, da mineva.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Razorožujoče lep film.«
– Marie Sauvion, Télérama

»Film Nekega lepega jutra ves čas niha med bolečino ob koncu življenja in radostno slutnjo nove, četudi zapletene ljubezni. V zgodbi, ki je pogosto srce parajoča, a ne brez humorja, režiserkin pretanjeni slog znova dela čudeže.«
– Thierry Chèze, Première

»Film banalnost življenja sublimira z rahločutnostjo in nežnostjo, ki se dotakne srca /…/. Mia Hansen-Løve v prepletu poezije in realizma ustvari razmislek o minevanju časa, katerega subtilnost se lahko kosa le z njegovim notranjim mirom. Odločitev za snemanje na filmski trak prispeva k osupljivi spokojnosti sredi težkih tem.«
– Claudine Levanneur, aVoir-aLire.com

»Filmski slog Mie Hansen-Løve se zdi tako pomirjujoče domač in udoben kot stara jopica – od mehkih bežkastih tekstur 35-milimetrskega objektiva Denisa Lenoirja prek sproščene, priljudne montaže Marion Monnier do režiserkine običajne glasbene mešanice priljubljenih skladb, vključno s Schubertom, Dinah Washington in otožnimi ljudskimi baladami Billa Faya. /…./ Veliko dobrega je mogoče reči o filmu, ki se počuti tako sproščeno – celo domače – s samim seboj.«
– Guy Lodge, Variety

»Zamuditi Léo Seydoux v filmu Nekega lepega jutra pomeni zamuditi eno najboljših igralskih predstav leta.«
– Justin Chang, Los Angeles Times