Neskončna lepota

Blišč in beda sodobne rimske visoke družbe skozi oči Jepa Gamberdelle, ciničnega novinarja in neuresničenega pisatelja, gostitelja dekadentnih zabav in neutrudnega zapeljivca v iskanju ‘neskončne lepote’. Neskončna lepota je prejela Evropsko filmsko nagrado za najboljši film ter zlati globus in oskarja za najboljši tujejezični film.

kritike
»Sorrentinova Neskončna lepota je predvsem fascinantna freska rimske mondene banalnosti.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Film je tudi mene sprva povsem očaral. Videl sem ga kot svojevrsten kritičen premislek tistega življenjskega koncepta, ki je tako ljub Italijanom, vsem dobro poznanega la bella vita. /…/ Ob drugem ogledu pa se nisem mogel znebiti občutka, da je tudi v Neskončni lepoti nekaj temeljno praznega, da je vse samo videz in poigravanje s formo, medtem ko nam podobe pravzaprav ne povedo nič konkretnega, pa čeprav so čudovite in nas fascinirajo. A naj vsakdo presodi sam. Neskončna lepota je nedvomno delo, ki si zasluži več ogledov in prav vsak bo prinesel ugodje, a hkrati tudi seme dvoma. Morda pa mora biti tako.«
– Denis Valič, Radio Ars

»V [Jepovem] praznem bolščanju lahko vidite tisto neoliberalno ‘priložnost’, ki nikoli ne razočara. V vseh teh jet-set rentnikih lahko vidite relikte sveta, ki se mu čas izteka. V Neskončni lepoti lahko vidite meditacijo o visokih stroških ekonomske svobode. ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Sorrentino ponuja zabaven pogled na italijansko družbo ob koncu ciklusa. /…/ Režiser Paolo Sorrentino je k sreči dovolj pameten, da ne imitira velikana. Neskončna lepota je bolj spoštljiv poklon, ki nadaljuje tam, kjer se je pred 53 leti končalo Sladko življenje.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Neskončna lepota, vzneseno ljubezensko pismo rimski dekadenci, je Sorrentinov najboljši film doslej.«
– Peter Bradshaw, The Guardian