Nostalgija

Po štiridesetih letih se Felice vrne v rodni Neapelj, da bi obiskal ostarelo mater, ki jo je v najstniških letih v naglici zapustil. Zaradi dolgoletnega bivanja v Egiptu se v nekoč domačem okrožju Sanità počuti kot tujec. Medtem ko se sprehaja po ulicah svoje stare soseske, ga preplavljajo spomini na mladostna leta, ki jih je preživel v družbi najboljšega prijatelja Oresta. Toda nostalgične občutke počasi zasenči temna skrivnost, ki si jo z Orestom delita …

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=T1WftFELohw

V Neaplju rojeni režiser Mario Martone nas odpelje na slikovite ulice ene najbolj živahnih in zloglasnih četrti svojega mesta, po katerih hodi moški, ki išče svojo izgubljeno preteklost. Po romanu Ermanna Ree.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Potovanje Maria Martoneja v srce Neaplja se nadaljuje. /…/ Režiser se vrne v eno najbolj ikoničnih in težavnih mestnih četrti: v sosesko Sanità, zgrajeno v dolini, ki so jo od časa starih Grkov uporabljali kot grobišče. Ni torej naključje, da je Nostalgija, posneta po istoimenskem romanu Ermanna Ree, zgodba o duhovih; sanjsko popotovanje, v katerem Camorra služi kot ozadje za protagonistovo introspekcijo in raziskovanje lastne preteklosti. /…/ V režiserjev rodni Neapelj se potopimo s pomočjo igralcev Pierfrancesca Favina in Tommasa Ragna, ki sicer nista Neapeljčana, a tako velik talent premaga vse geografske pomisleke.«
– Alberto Crespi, La Repubblica

»Nostalgija se ponaša s čudovito fotografijo in izjemno igro Pierfrancesca Favina. Film preizprašuje pojem ‘nostalgije’, zapisane v naslovu: ne gre le za to, da je nostalgija varljiva ali da preteklost ni bila tako čudovita, kot je videti skozi rožnata očala. Gre za to, da preteklost in sedanjost sploh ne obstajata. Neapelj nekoč in Neapelj danes sta isti kraj – Felicejevi strahovi in ljubezni pa nikoli niso zares izginili ali se kaj dosti spremenili. Močan, globoko občuten in dragocen film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Nostalgija je film o zločinu in minevanju časa, prežet z globoko intimnostjo in občutkom osamljenosti, ob katerih gledalca zmrazi pri duši in ki ju v tem žanru nismo videli vse od filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja. To je veliko več kot zgodba o vrnitvi izgubljenega sina v mesto, ki se ni in se nikoli ne bo spremenilo, ali pa o ponovnem srečanju dveh prijateljev, ki sta se znašla na nasprotnih straneh zakona. (Ali je film sploh lahko bolj noir? Če dodamo še duhovnika, ki je prijatelja poznal kot otroka, dobimo gangstersko melodramo iz studia Warner s Cagneyjem, Bogartom ali Tracyjem). Film Maria Martoneja je kronika bolečine, ki te prevzame, ko prenehaš ljubiti: mater, prijatelja, mesto, državo ali samega sebe. To je Potovanje v Italijo, ki ga je leta 1954 prav tako v Neaplju posnel Roberto Rossellini, medtem ko je njegov zakon z Ingrid Bergman razpadal, tako kot tisti med njo in Georgeom Sandersom v fikciji. Fantomski sprehod skozi sedanjost, enako nemo – če ne še bolj – kot prebliski včerajšnjega dne, ki jim režiser nadene format starih super-8 posnetkov; nostalgične snovi, iz katere je narejena smrt.«
– Fausto Fernández, Fotogramas

»/…/ prevzemajoča, počasi tleča zgodba mojstrsko vijuga proti razpletu, ki je ravno tako nujen kot neizogiben. To je ganljivo popotovanje, prepojeno z žalostjo, obžalovanjem, upanjem in morda usodnim odmerkom naivnosti. /…/ V Neaplju rojeni Martone, tudi izvrsten gledališki in operni režiser, /…/ slika realističen, na prvi pogled stereotipen, a neobičajno intimen portret starodavnega mesta, ki pogosto deluje kot eden od likov. /…/ Če se zaradi nostalgije običajno spomnimo bolj prijazne in sanjave različice preteklosti, pa nas bo po ogledu tega vznemirljivega in sugestivnega filma morda začelo preganjati vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo.«
– Gary Goldstein, Los Angeles Times

»Martone /…/ iz sijajnega posthumno izdanega romana Ermanna Ree ustvari filmski blodnjak, zajet iz življenja in dobesedno prepisan na telesa ter ulice tega mesta v mestu. /…/ Spomnimo se tudi na mojstrsko uporabo prostorov, ulic, detajlov, fasad in stopnišč, s katerimi Martone izriše labirint, ki na koncu ni več Neapelj, ni Sanità, ampak Escherjeva slika, trompe l’oeil. Miselni prostor, kjer lahko vsak od nas verjame, da je našel samega sebe, le da bi se nato še bolj izgubil.«
– Fabio Ferzetti, L’Espresso