Ona

Drzna žanrska zmes Paula Verhoevna (Prvinski nagon) z Isabelle Huppert v koži enigmatične ženske, ki noče pristati na vlogo žrtve. Najbolj provokativen film lanskega Cannesa in dobitnik dveh zlatih globusov.

festivali, nagrade
Cannes. Zlati globus za najboljši tujejezični film in najboljšo igralko. Nominacija za oskarja za najboljšo igralko. Nagrada National Board of Review za najboljši tujejezični film. Critics’ Choice Award za najboljši tujejezični film. Nagrada FIPRESCI za najboljšo igralko v tujejezičnem filmu – Palm Springs. Nominacije Evropske filmske akademije za najboljši film, igralko in režiserja. Enajst nominacij za nagrado cezar, vključno za najboljši film, režiserja in igralko. Toronto. San Sebastián. London. New York. LIFFe.

zgodba
Michèle, uspešna direktorica podjetja za razvoj računalniških iger, se zdi neuničljiva tako v ljubezni kot v poslovnem življenju. Nekega večera pa jo v lastnem domu napade in posili zamaskiran neznanec. Michèle se odloči, da bo napadalca izsledila sama. Ko mu naposled stopi na prste, se z njim zaplete v nevarno, a vznemirljivo igro, ki lahko vsak trenutek uide izpod nadzora.

iz prve roke
»Michèle je novi tip ženske. To me je vznemirjalo. Postfeministični lik, ki išče svoj prostor in gradi svoje vedenje nekje med žrtvijo in maščevalko. Je rezultat moškega neuspeha, zato so vsi moški liki v filmu zgube in slabiči. /…/ Na začetku filma sem želel lik učinkovito predstaviti v štirih kadrih. Film se pravzaprav začne takrat, ko se posilstvo konča. Michèle takoj pospravi sobo, v koš za smeti odvrže obleko, ki jo je imela na sebi, se okopa in izmije kri iz vagine. Menim, da ta sekvenca povzame bistvo njenega lika; ne bo dovolila, da jo definira to posilstvo, ampak jo bodo določala njena dejanja. Mislim, da sem ta lik razumel. Čeprav sam ne poznam nikogar, kot je ona, in najbrž tudi vi ne, sem bil prepričan, da takšna ženska obstaja. Tudi mnoge like iz knjig Dostojevskega sprejemamo kot resnične, čeprav takšnih ljudi nimamo v svojem krogu prijateljev. /…/ Gledalci si morajo na podlagi posameznih elementov zgodbe stvari razložiti sami, čeprav noben od teh elementov sam po sebi ne more pojasniti vsega. Nisem na primer hotel dopustiti razlage, da je bila Michèle kot otrok travmatiziana zaradi dejanj svojega očeta in se je zato na posilstvo odzvala na tak način. Hotel sem ubežati tako omejenemu pogledu na to žensko in njeno vedenje. To je ena od možnosti, a nič več kot to. Razlog tiči preprosto v Michèle sami, v vseh vidikih njene osebnosti. Ali je že od nekdaj taka ali pa je takšna postala zato, ker … Tega preprosto ne vemo. /…/ Bolj zanimivo in zabavno je gledalce presenetiti, kot pa nekritično ponavljati tisto, kar so že naredili drugi režiserji in pisci. Sem velik oboževalec Stravinskega in njegovega nenavadnega načina komponiranja simfonij, spodkopavanja uveljavljenih pravil. /…/ Ko si je film ogledala Isabelle Huppert, mi je med drugim dejala: ‘Najbolj zanimiv vidik je neprestana dvoumnost.’ Prav ima. Težko je dokončno doumeti to žensko. Vse je spremenljivo, niti se prepletajo … Takšno zasnovo sem uporabil že v drugih filmih, zlasti v Popolnem spominu – v popolnoma drugačnem žanru – s spajanjem sanj in resničnosti. Na koncu ne veš, kaj bi si mislil. Nejasno je. Rad puščam odprte možnosti. Podobno kot v resničnem življenju, kjer nikoli ne veš, kaj se skriva za smehljajem.«
- Paul Verhoeven

zanimivosti
Film Ona naj bi sprva nastal v ameriški produkciji. Producent Saïd Ben Saïd je režiserju poslal Djianov roman, in ko je Verhoeven sprejel režijo, sta za priredbo romana angažirala ameriškega scenarista Davida Birka. Birke je roman prilagodil ameriškemu okolju, potem pa sta se Verhoeven in Saïd lotila iskanja financerjev in igralcev. Kmalu se je izkazalo, da za film ni zanimanja ne pri enih ne pri drugih. Vloge Michèle ni hotela sprejeti nobena izmed znanih ameriških igralk, zato pa se je zanjo takoj ogrela Isabelle Huppert. Scenarij so nato zopet prilagodili francoskemu okolju in dogajanje postavili v Pariz, s prenovljenim projektom pa v Franciji niso imeli težav pri pridobivanju finančnih sredstev.

portret avtorja
Paul Verhoeven (rojen leta 1938 v Amsterdamu) je kot odličen študent na eni izmed najboljših nizozemskih univerz doktoriral iz matematike in fizike, med študijem pa se je začel zanimati tudi za film. Po končanem študiju je moral odslužiti vojaški rok. Pridružil se je Kraljevi mornarici, kjer so ga zadolžili za snemanje dokumentarca o nizozemskih marincih, ki je bil kasneje tudi nagrajen. Ta izkušnja je Verhoevna spodbudila, da se je resno posvetil filmu. Njegov prvi ‘civilni’ projekt je bila TV-serija Floris, svoj prvi film, erotično komedijo Zapiski prostitutke (Wat zien ik?), pa je posnel leta 1971. Tako serija kot film sta na Nizozemskem požela velik uspeh in začrtala smernice Verhoevnove filmske kariere. Sledili so filmi, kot so Turks fruit (1973, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Keetje Tippel (1975) in Soldaat van Oranje (1977, nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film). Verhoeven je na Nizozemskem posnel še nekaj filmov, med njimi Seks na motorju (Spetters, 1980), v osemdesetih letih pa se je preselil v ZDA. Leta 1985 je za ameriškega producenta posnel film Meso in kri (Flesh and Blood), temu pa so sledile tri ameriške megauspešnice: RoboCop (1987), Popolni spomin (Total Recall, 1990) in Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992). Po izjemnem uspehu zadnjih filmov se je Verhoeven odločil za nekoliko drznejši slog z rezko satirično noto in posnel film Slačipunce (Showgirls, 1995), ki odgrne tančico z bleščeče podobe Las Vegasa. Film je v času predvajanja tako pri gledalcih kot pri kritikih naletel na precej negativen odziv, danes pa velja za kultno klasiko in najbolj podcenjeno Verhoevnovo delo. Sledila sta Vesoljski bojevniki (Starship Troopers, 1997) in Mož brez telesa (Hollow Man, 2000), potem pa se je Verhoeven po dvajsetih letih življenja in ustvarjanja v Ameriki vrnil v Evropo in posnel Črno knjigo (Zwartboek, 2006). Film Ona je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu.

kritike
»Ona, vseskozi na meji verjetnega in eksploatacije, prinaša vse tisto, kar je jezilo varuhe morale ob premieri Prvinskega nagona. In še mnogo več. To je politično nekorekten, blasfemičen, moralno dvoumen, a virtuozno zrežiran triler, perverzni komentar ženske seksualnosti in tradicionalnih družinskih vrednot ter žanrska analogija Chabrolovim razrednim satiram in Buñuelovemu (drugemu) francoskemu obdobju, kakršnega evropski mainstreamovski film že dolgo ni videl. Če se bo letos obširno moraliziralo o kakšnem filmu, potem se bo ob filmu Ona, ki seveda ni ‘komedija o posilstvu’ (kot ga predstavljajo nekateri), temveč film o ženski, ki se za nobeno ceno ne pusti ukalupiti in podrediti družbenim konvencijam.«
- Simon Popek, Ekran

»Brez pomislekov ga lahko označim za najbolj impresiven in pomemben psihološki triler, kar sem jih videl v tem stoletju.«
- Nick James, Sight & Sound

»Gledalce, ki bodo v kino prišli po kos šokantne art-filmske eksploatacije, bo presenetila kompleksna, sočutna, nemalokrat jedko duhovita raziskava nekonvencionalnih želja /…/. Takšne fantazije o maščevanju za posilstvo še niste videli – tudi zato ne, ker posilstvo, maščevanje in fantazija, gradniki tega podžanra, še nikoli niso bili tako navdušujoče prerazporejeni.«
- Guy Lodge, Variety

»/…/ film, mojstrovina uglajene perverznosti /…/, pelje gledalce skozi natančno domišljen labirint dvoumnosti, se na vsakem ovinku poigrava z našimi predvidevanji in pričakovanji, nas zasipava z nelagodjem in navdušenjem in nas postavlja pred izziv, da prvo ločimo od drugega. /…/ To je psihološki triler, nenavadno nesolzava melodrama, farsa sprevrženega seksa in, kar je morda najbolj provokativno, brutalna komedija meščanske nravi.«
- A. O. Scott, The New York Times

»Ona je film, ki ga ni mogoče zagrabiti. Ne žanrsko, kjer je zmes trilerja, psihološke drame in srhljivke z bizarnimi komičnimi in ironičnimi elementi, ne vsebinsko. Nikakršne identitete ne omogoča, samo nelagodje. /…/ Michèle je dejansko lahko odigrala samo Isabelle Huppert, igralka, ki se z nevidno mimično gesto iz krhkega dekletca, potrebnega pomoči, lahko v sekundi spremeni v nevarnost, s katero nočete imeti nobenega opravka. Paul Verhoeven je očitno spet v formi.«
- Ženja Leiler, Delo

»Verhoeven režira premišljeno in nevsiljivo, brez poenostavljenih razlag. Gledalcu ponudi le nekaj oprimkov, s pomočjo katerih se lahko poskusi približati junakinji, s katero se je težko identificirati. /…/ Film [je] nepredvidljiv in nepodredljiv /…/ kot njegova glavna junakinja, Isabelle Huppert pa s svojo suvereno igro poskrbi, da ta nekonvencionalna junakinja, ki ne premore prav dosti človeške topline, zato pa toliko več nagona po preživetju, dobi človeške poteze. Nujen ogled.«
- Špela Barlič, Dnevnik

»Ona je celo po merilih drzne nekonvencionalnosti filmov, kot sta Prvinski nagon in Slačipunce, nekaj izjemnega. Deloma triler, deloma ogljeno črna komedija, deloma intelektualna zažigalna bomba; izzivalno, grozno in veličastno delo. Človek kar težko verjame, da tak film sploh obstaja. /…/ Pod gladko površino hladne elegance brbotajo vprašanja o teži krivde, o napetem odnosu med seksom in nadvlado ter o naravi poželenja žensk po petdesetem, ki ga zlahka odpravimo kot nežno, ljubko reč, a se zna v resnici izkazati za divjo zver.«
- Stephanie Zacharek, Time

»Film Ona bi lahko označili za triler posilstva in maščevanja in se pri tem ne bi povsem zmotili. A ta opis spregleda pritajeno, subverzivno duhovitost, ki prebada vsak prizor kot zobotrebec, zapičen v obloženi kruhek. Ob tem pa zgreši tudi nekaj drugih nadvse pomembnih tarč protinapada tega filma, vključno s feminizmom, patriarhijo, organizirano religijo in, kakopak, s krhko rahločutnostjo gledalcev.«
- Justin Chang, Los Angeles Times

»Glede na vnetljivo snov in režiserja, ki slovi po izzivalnosti, je prav zanimivo, kako zadržan, celo eleganten je film – ni toliko provokativen v prikazovanju nasilja ali spolnosti, kot je izzivalen v svojih protislovnih karakterizacijah in brezobzirnosti lastnega pogleda na svet. /…/ Režiser, ki po navadi tako malo prepušča domišljiji, je v filmu Ona ne le pustil odprta vrata za različne interpretacije, ampak je dvoumnost pretvoril v svojevrstno orožje.«
- Jordan Cronk, Reverse Shot

»Ona je tip filma, ki se je nekoč v Hollywoodu imenoval ‘star vehicle’/…/. Igralka je v vsakem prizoru, skoraj v vsakem kadru filma kot center, ki mu da smisel in ton. Njene reakcije in izrazi na njenem obrazu določijo vzdušje prizora in ga pogosto naredijo nejasnega, dvoumnega. Igralka ima nasmeh, ki je le za hip topel in neupogljiv, preden se razcefra v nekaj, kar je morda negotovost ali pa kaj drugega, česar se ne da določiti. Njena nedoločljivost in hladnokrvnost sta tisto, kar da filmu njegovo fascinacijo /…/.«
- Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO

»Verhoeven je pogosto označen za ljudomrzneža, a morda smo bližje resnici, če v njem prepoznamo navdušenega poznavalca človeške psihopatologije. Dejstvo, da je film Ona, ki je prava enciklopedija pobezljanih nagonov in želja, hkrati tudi njegov najbolj igriv in nežen film, ni posebno presenečenje.«
- Dennis Lim, Film Comment

»Ni ga čez nelagodje ‘osvobojene’, ‘kultivirane’ in ‘civilizirane’ družbe, v kateri je seksistični dictum, ki uči, da ženska sama išče, da se sama nastavlja, da je sama kriva ipd., preživel. Ni ga čez družbo, ki daje posilstvu digniteto seksa, seksu pa fantazijski okvir ‘stockholmskega sindroma’. Ni ga čez nelagodje družbe, ki žensko posiljuje, obenem pa se dela, kot da se ni nič zgodilo. In ni ga čez nelagodje družbe, ki žensko prepričuje, da se mora poročiti s tistim, ki jo je posilil.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Zame je Ona morda najbolj inteligenten, iskren in osvobajajoč film o posilstvu, kar sem jih kdaj videla – ker ne govori le o pohabi, ampak tudi o trdoživosti in o tem, da nas tisto, kar nas ne ubije, napravi močnejše.«
- Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Kar pri tem filmu navduši in nekoliko preseneti, je način, kako Verhoeven prilagodi svoj slog in svetovni nazor nečemu, kar se zdi tipično francoska zadeva, vključno z mnoštvom ljubimcev, družinsko krizo, groznimi starši /…/ in določenim ‘je ne sais quoi’ odnosom, ki vse, tudi nekaj tako brutalnega, kot je napad, ki vam postavi življenje na glavo, jemlje s precejšnjim zrnom soli.«
- Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Verhoeven je v svoji okretni režiji tako samozavesten in ubira ravno pravo ravnovesje med erotičnim trilerjem in prismuknjeno komedijo, Isabelle Huppert pa je že na prvi pogled tako idealna izbira za vlogo ledeno hladne, manipulativne direktorice, ki je spolno potešitev zmožna najti le v preigravanju scenarijev posilstva, da je film gledalcu od začetka do konca v vrhunski užitek.«
- Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»Film Ona je silno zabaven, napet in bo neizogibno zanetil polemike.«
- Xan Brooks, The Guardian