Ravno obratno

Ali je mogoč »dober« konec razmerja? Film španskega režiserja Jonása Truebe je igriv in duhovit pomežik klasični komediji ponovne poroke tridesetih in štiridesetih let, ki sporoča, da je v razhodu mogoče najti ravno toliko ljubezni in upanja kot v združitvi.

Napovednik:

»Kot poroka, ampak ravno obratno.« Ale, filmska režiserka, in Alex, igralec, se po štirinajstih letih skupnega življenja odločita, da bosta šla vsak svojo pot. Po navdihu njenega očeta, ki je nekoč dejal, da bi bilo treba praznovati razhode in ne zvez, skleneta prirediti veliko ločitveno zabavo. Absurdna ideja, ki bi morda delovala v filmu … kaj pa v resničnem življenju?

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Ravno obratno, eleganten in globok, smešen in resen, se pomika po platnu na način, ki ga filmi ne poznajo več. Ali pa le redki. Samo najboljši, najbolj suvereni. To je redek čudež poetike vsakdanjega življenja, transcendence na dosegu roke, erotike najbolj običajnih stvari. Čista matematika, a s čustvi. Ali pa, če želite: melodrama, nesorazmerna in prekipevajoča, a hkrati precizna. Veličastno protislovje oziroma negativna definicija, ki zanika samo sebe. Film upora.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Ko Ale prijateljem pokaže prvo montažo svojega filma, eden od njih vpraša: ‘Je krožen ali linearen?’ Trueba ve, da so filmi, tako kot razmerja, lahko oboje hkrati. Lahko se gibljejo v krogih, vodijo proti točki, hkrati pa pošiljajo pronicljive puščice naravnost v bistvo stvari /…/. Duhovita, klepetava, vijugasta antiromantična komedija.«
– Jessica Kiang, Variety

»Ona reče: ‘Ločujeva se.’ On doda: ‘Ja, ampak sva v redu.’ Ton filma je resen in hkrati lahkoten, nostalgičen, a sončen. Razdeljujeta si knjige in odlagata trenutek, ko bo treba škatle končno zapreti. Kdo bo obdržal ključe? V tej kroniki z rohmerovskimi poudarki, ki jo tu in tam prekinjajo aperitivi, ni nič težkega ali žalostnega. Življenje gre naprej. /…/ Jonás Trueba stopa po lastni poti, z blagodejno lahkotnostjo, nenehno preciznostjo ter sproščenim prikazom krize srednjih let, ki izzove nasmeh in sočutje. Ščepec lokalne barve ne pokvari prizora. Orkester vadi na ploščadi. Kmalu bo pripravljena miza s prigrizki. Otroci bodo tekali naokoli. Upajmo, da ne bo deževalo! Pri vremenu nikoli ne veš. Toda ne – film je preveč očarljiv, da bi tvegali nevihto. /…/ Oglejte si ga, ne glede na vreme!«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Zabavna, živahna, na glavo obrnjena romantična komedija, iz katere bi se moral učiti Hollywood. /…/ Film, ki odpira pomembna vprašanja o naravi ljubezni in odnosov, predstavlja osvežujoče zrel prispevek v žanr, za katerega se zdi, da je v zadnjih letih postal vse bolj trapast in anemičen. /…/ Ravno obratno nas podobno kot Najbolj grozen človek na svetu spomni, da obstaja tudi boljši način. Gledalcem bi moral biti všeč. Filmarji bi si ga morali ogledati.«
– Adam Solomons, IndieWire

»Poleg Stanleyja Cavella v filmu zasledimo tudi Blaka Edwardsa (Skin Deep), Harolda Ramisa (Svižčev dan) ter veliko Kierkegaarda (Ponovitev), a te reference, tako poljudne kot strokovne, nikoli ne delujejo prisiljeno ali vzvišeno. Prav v eseju danskega filozofa o lepoti rutinske ljubezni se skriva ključ (in diskretna melanholija) pričujočega filma. Delo, ki se je začelo kot komedija o ločitvi, postane hvalnica brezpogojni, obujeni ljubezni.«
– Jérémie Couston, Télérama

»Malo je režiserjev, ki bi znali tako čudovito ujeti poletje v Madridu. /…/ To je čas za odpiranje oken in pozdravljanje sosedov čez cesto, za pobeg v klimatizirane muzeje in postopanje po bolšjih trgih. [Direktor fotografije] Racaj in Trueba postopno osamosvajanje para slikata kot prijetne počitnice, za katere nihče ne bi rad, da bi se prehitro končale. ‘Prav to je poanta filma,’ pravi Alejandrin montažer v zagovor zgodnji verziji njenega filma, ‘temelji na kopičenju.’ Enako velja za Ravno obratno, nežen blagoslov nesojenima ljubimcema, ki trdno verjame, da bosta za vedno ostala v vesolju drug drugega.«
– Kevin Jagernauth, The Film Verdict

»Jonás Trueba ustvari nadvse očarljivo komedijo o (morda) ponovni poroki, ki je tako kompleksna kot na videz preprosta.«
– Jacky Goldberg, Les Inrockuptibles