  |
ResničnostReality, 2012, Italija, FrancijaRežija: Matteo Garrone Jezik: Italijanski Igrajo: Aniello Arena, Loredana Simioli, Nando Paone, Graziella Marina, Nello Iorio, Nunzia Schiano, Rosaria D’Urso, Giuseppina Cervizzi, Claudia Gerini, Raffaele Ferrante Komična drama, 1h56min 16.4.2013 ob 20.30 CAPRISOVA PREMIERA 16.4.2013 OB 20.30
O filmu Luciano je tipičen neapeljski prodajalec rib – rojen igralec, ki nikoli ne zamudi priložnosti za nastop pred svojimi strankami in številnimi sorodniki. Nekega dne ga družina pregovori, naj se preizkusi v resničnostnem šovu Big Brother. Luciano sprejme izziv in se odpravi na avdicijo v Cinecittà. A bolj ko sanjari o svoji skorajšnji slavi, bolj izkrivljeno postaja njegovo dojemanje resničnosti. Satirična fellinijevska pravljica o fantazmagoričnih učinkih resničnostne televizije na običajnega človeka, umeščena v postberlusconijevsko Italijo, je režiserju Gomore Matteu Garroneju prinesla drugo nagrado žirije v Cannesu. Glavni igralec Aniello Arena je začel kariero v gledališki skupini zapora Volterra, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen. Za sodelovanje pri Resničnosti, ki je njegova prva filmska vloga, so mu dovolili dnevne izhode. »/…/ sijajna epsko fellinijevska farsa o sleherniku in njegovem snu postati televizijski zabavljač. Pravljica o norem kolektivnem teku za četrt ure slave, o krhkosti medsebojnih človeških odnosov, o spektaklu kot materialni rekonstrukciji neke religijske iluzije.« »Tako kot številne člane žirije je tudi mene prepričala mešanica humorja in drame, interpretacija glavnega igralca ter igralke, ki nastopi v vlogi njegove žene, velika naklonjenost, ki jo režiser izkaže svojim igralcem, njegova sposobnost, da oživi tradicijo commedie all’italiana … Film ni bil brez pasti; lahko bi bil pokroviteljski, pa ni, lahko bi bil žaljiv, pa ni. V prvi vrsti ga odlikuje velika humanost pri podajanju zgodbe /…/. Na misel so mi prišle besede Eduarda De Filippa: ‘Kdor išče slog, najde smrt, kdor išče življenje, najde slog.’« »Novi film Mattea Garroneja je črna tragikomična satira, ki vse od svojega bravuroznega desetminutnega uvoda predstavlja radikalno in osvežujoče nasprotje njegovemu prejšnjemu delu, znameniti Gomori. /…/ V Resničnosti, v kateri najdemo odmeve tako Trumanovega showa (The Truman Show) kot Revnega milijonarja (Slumdog Millionaire), vlada skoraj pravljično vzdušje, a s težo nočne more – predvsem ko neprizanesljivo opisuje potrošniški milje sodobne Italije in vsakdanjo stvarnost neapeljskega spodnjega razreda.« »Po poučni analizi vsesplošno skorumpirane sodobne Italije v izredno cenjeni Gomori, v kateri razkriva Camorro, se Matteo Garrone vrača s še enim kritičnim pogledom na sodobni Neapelj. Tokrat se osredotoča na neko drugo institucijo, nič manj zahrbtno, kot so nevidna kriminalna združenja, ki so preplavila tako velik del Italije: televizijo. V tej postberlusconijevski zgodbi o običajnem človeku, obsedenem z izmuzljivo prikaznijo slave, Garrone svoj brezkompromisni pogled uperi v uničujočo moč medija, ki je v zadnjih letih spremenil Italijo.« »Preden se je tista grozo zbujajoča beseda ‘fellinijevski’ sprevrgla v utrujen popkulturni označevalec za klovne, pritlikavce, joškate italijanske boginje plodnosti ter povzročila vsesplošno in utrujajočo mrzlico cirkuškega nadrealizma, je bila termin – in filmska estetika –, ki je nekaj pomenil in ki je znal pričarati norost vsakdanjega življenja sodobnega človeka. Resničnost /…/ je eden redkih filmov, ki se mu po žilah pretaka nekaj tiste stare, klasične Fellinijeve norosti. /…/ Garronejeva drzna domislica je, da se Luciano tej warholovski mrtvi coni ne želi pridružiti zaradi bogastva ali slave. Prestopiti želi na Drugo stran, v prostor, ki je bolj resničen od resničnosti. To je v vsakem pogledu Onostranstvo.« »Korenito preoblikovanje družbenih sistemov in konvencij kot posledica televizije /…/ je izredno zanimiva tema za realista, kakršen je italijanski filmski ustvarjalec Matteo Garrone, ki je predstave o klasičnem neorealizmu lastnoročno prikrojil sodobnim razmeram. /…/ Resničnost ponuja videnje televizije, ki je na domiseln način italijansko in katoliško. Garrone vključuje prizore, ki zavestno citirajo filme iz zgodnjega neorealizma, kakršna je Viscontijeva Najlepša (Bellissima) /…/. A tisto, kar Garroneja tu veliko bolj zanima, je teatralni in zasebni vidik.« Velika nagrada žirije – Cannes 2012. Karlovi Vari 2012. La Rochelle 2012. TIFF 2012. Busan 2012. London 2012. Chicago 2012. São Paulo 2012. Tokio 2012. AFI FEST 2012. Matteo Garrone (1968, Rim) je po zaključenem Umetniškem liceju delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na Morettijevem festivalu Sacher. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so nagrajevani filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Svoj največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), ki mu je med drugim prinesla prvo veliko nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo ter nominacijo za zlati globus. Večino Garronejevih celovečercev smo si lahko ogledali v sklopu retrospektive na zadnjem LIFFu. »Po Gomori sem hotel narediti drugačen film; spremeniti sem želel ton, zato sem se odločil, da poskusim s komedijo. Resničnost je nastala iz preproste, resnične zgodbe, ki smo jo preoblikovali, da bi ustvarili komentar o sodobni družbi. /…/ Gre za film o dojemanju resničnosti, zgodbo o človeku, ki zapusti resničnost in vstopi v izmišljen svet. Protagonist filma Luciano se mi je vedno zdel kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti in naivnosti. Snemal sem ga, kot bi mu sledil pri fantastični dogodivščini. Neprestano sem lovil tisto krhko ravnovesje med sanjami in resničnostjo ter iskal – tudi v figurativnem smislu – nekakšno pravljično razsežnost, nekakšen magični realizem. /…/ Na to pustolovščino sem se podal, da bi ponovno odkril užitek v ustvarjanju filma in da bi se zabaval.« Italija / Francija, 2012, 35 mm, 116 min režija Matteo Garrone |
|
|
|
|
|
