Sestrica

Tri sestre – Sachi, Yoshino in Chika – živijo v veliki, udobni hiši v čudovitem obmorskem mestecu Kamakura. Ko izvejo, da jim je umrl oče, ki jih je pred petnajstimi leti zapustil zaradi druge ženske, odpotujejo na podeželje na njegov pogreb. Tam spoznajo svojo polsestro Suzu. Zadržana najstnica se sestram takoj prikupi, in ker ocenijo, da njena trenutna skrbnica ni dorasla svoji nalogi, Suzu povabijo, naj živi z njimi. Medtem ko se Kamakura oblači zdaj v žareče jesensko listje zdaj v mehkobo cvetočih češenj, hiša pa se polni enkrat z vonjem svežih sardel in drugič z aromo domačega slivovega vina, poskušajo štiri sestre med vsakdanjimi opravili in sezonskimi običaji, ki prebujajo čute in spomine, zakrpati vrzeli svoje ranjene družine.

Hirokazu Koreeda, mojster sodobne japonske družinske drame (Želim si, Kakršen oče, takšen sin), se vrača s subtilno, tenkočutno, v slikovito okolje starodavne Kamakure postavljeno zgodbo o štirih sestrah, ki se preko drobnih radosti in družinskih ritualov zlagoma povezujejo v družinsko celico.

iz prve roke
»Seveda, glavne junakinje filma so štiri sestre in lahko bi tudi rekli, da film govori o tem, kako najmlajša sestra Suzu učvrsti svojo identiteto, najstarejša Sachi pa naposled sprejme svoje starše. A sam mislim, da se film še bolj kot na to osredotoča na mesto in na čas, ki se zgošča v njem. Prav tako kot morsko obalo obliva plima, ostaja mesto, kljub stalnim prihodom in odhodom njegovih prebivalcev, v svojem bistvu nespremenjeno /…/. Nekega dne v prihodnosti, ko bodo vsi liki iz zgodbe že pokojni, bodo v mesto prišli drugi ljudje in tu preživeli del svojih življenj. Človeško življenje se zdi neznatno kot zrno peska na plaži. /…/ Ne zanima me samo lepota pokrajine v Kamakuri – ali štirih sester –, ampak tudi sprejemajoč odnos tega obmorskega mesteca, ki vsrka in prevzema vse. /…/ Ljudje smo le /…/ del neke celote, mesto in njegov čas pa bosta ostala tudi, ko nas več ne bo. S tega zornega kota sem režiral Sestrico. /…/ Ta film govori tudi o očetu sester, o Suzujini mami, babici, ljudeh, ki jih ni več z njimi. Priklicati spomin nanje brez pomoči flashbackov, pač pa skozi vedenje likov, skozi dialog (in reči, kot je obloženi kruhek s sardelicami), poleg tega pa prikazati, kako na sestre vplivajo čustva, ki jih gojijo do teh ljudi – to ni bila lahka naloga.«
- Hirokazu Koreeda

portret avtorja
Hirokazu Koreeda (rojen leta 1962 v Tokiu na Japonskem) je po diplomi na univerzi Waseda pri neodvisni hiši TV Man Union posnel vrsto nagrajenih dokumentarcev. Leta 1995 je s celovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, nastopil v tekmovalnem programu beneškega festivala in osvojil nagrado zlata osella. Leto kasneje je posnel dokumentarec Brez spomina (Kioku ga ushinawareta toki) o moškem, ki je zaradi napačnega zdravljenja ostal brez kratkoročnega spomina. Mednarodno prepoznavnost je Koreedi prinesel drugi igrani film Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Leta 2001 je bil njegov film Razdalja (Distance) sprejet v tekmovalni program festivala v Cannesu, leta 2004 pa je pozornost mednarodne javnosti pritegnil film o otrocih, ki jih zanemarja mati, Nihče ne ve (Dare mo shiranai); prejel je več mednarodnih nagrad, njegov glavni igralec pa je v Cannesu kot najmlajši v zgodovini festivala prejel nagrado za najboljšega igralca. Leta 2006 se je s Hano (Hana yori mo naho), filmom, osrediščenim okrog teme maščevanja, prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Opažena sta bila tudi družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) o tihi napetosti med starši in otroki ter nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Želim si (Kiseki), ganljiva pripoved o dveh ločenih bratih, ki živita v različnih mestih in iščeta pot do ponovne združitve, je na festivalu v San Sebastiánu prejel nagrado za najboljši scenarij, leta 2013 pa je film Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru), ki pripoveduje zgodbo dveh ob rojstvu zamenjanih otrok, prejel nagrado žirije v Cannesu, še zlasti dobro pa je bil sprejet pri publiki, saj je prejel vrsto nagrad občinstva in postal Koreedov največji hit doslej. Leta 2012 je Koreeda posnel tudi TV-serijo Going My Home. Njegovi filmi najpogosteje padejo v žanr družinske drame in rahločutno obravnavajo ključna življenjska vprašanja, kot so spomin, izguba in smrt, osrednje vloge pa pogosto zasedajo otroci.

kritike
»Zahvaljujoč predvsem Koreedovemu mojstrskemu uravnavanju čustvene ravni in diskretno lepi fotografiji Mikiye Takimota film povabi gledalce na skupno potovanje v topel objem svojega malomeščanskega prizorišča in s tem bogato poplača našo odpoved cinizmu. /…/ Prava privlačnost filma leži v portretu malomeščanske arkadije, kjer čas merijo vsako leto ponavljajoči se dogodki – cvetenje češenj, prihod ladij z ulovom svežih sardelic v pristanišče, poletni ognjemet, izdelava slivovega vina po babičinem receptu iz sadežev starega drevesa na vrtu – in ni jih težav, ki jih družina in skupnost ne bi mogli razrešiti.«
- Nick Roddick, Sight & Sound

»Medtem ko sestram dnevi minevajo med njihovimi nevznemirljivimi službami in ne povsem trdnimi ljubezenskimi zvezami, se v pripoved lirično vpletajo bobneča prisotnost oceana, rapsodične menjave letnih časov in ljubeče obujanje družinskega kulinaričnega izročila. Kot vino, ki ga izdelujejo iz sadežev svoje petinpetdesetletne slive, je treba tudi družinske spomine in vezi kar najbolj skrbno hraniti, namiguje Koreeda. Tovrstni prizori ponujajo potrpežljivemu gledalcu, uglašenemu na pritajena čustva in mehko valujoče ritme klasičnih japonskih družinskih dram, nepopisen užitek.«
- Maggie Lee, Variety

»Ta tihi, zadržani in nežni film gledalcu dopušča užitek, da iz njega izbeza pripovedne finese, podan pa je s čudovito svežino in jasnostjo. /…/ Ni mogoče, da se vas ne bi dotaknil in vas očaral. /…/ Odlikuje ga izjemen občutek za kompozicijo. Nič ni preveč poudarjeno, nihče pretirano ne povzdiguje glasu, niti v najbolj stresnih trenutkih; ne v drami ne v režiji ni nič takega, kar bi dišalo po velikem naprezanju, pa vendar film počasi kopiči svojo moč, kot crescendo v komorni glasbi.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Če lahko kateremu režiserju zaupaš, da bo dve uri trajajočo družinsko zgodbo povedal z zares minimalnim dramskim konfliktom, pa bo kljub temu zablestela, je to Hirokazu Koreeda /…/. Sestrica je polna tihe radosti in preprostih užitkov, okusa svežih sardelic na rižu in deset let ljubeče staranega slivovega vina. /…/ Njena sporočila se, raje kot da bi vas boksnila v pleksus, skrivaj prikradejo v vas.«
- Tim Robey, The Telegraph

»Nad Sestrico lebdi Yasujiro Ozu /…/. Prizorišča so sodobna in kamera ni podvržena strogosti pokojnega mojstra, a namerno lagoden ritem, pretanjeno pripovedovanje, globoka človečnost vseh likov in čustveni podtokovi, skriti pod mirnimi, zadržanimi površinami, nekako dajejo na znanje, da je mojster prisoten v duhu.«
- Dan Fainaru, Screen Daily

»Če ima Sestrica kakšen prepoznaven posnetek, je to skoraj nezaznavni, počasni, horizontalni pomik kamere, ki v male vinjete, razpirajoče se znotraj kadra, vnaša še bolj romantizirano občutje. Ta posnetek uteleša vzdušje vsega filma – Koreeda se ne spušča v globine, ampak nežno drsi mimo življenj svojih junakinj, počasi in elegantno, da si lahko stvari dobro ogledamo, pa vendar lahko opazujemo le njihove lepe površine, spokojne obraze njegovih igralk, ki se le tu in tam namrščijo, potem pa se jim obličja hitro spet razjasnijo, kot veter razpiha oblake na pomladni dan.«
- Jessica Kiang, Indiewire

»Prizor ognjemeta, v katerem se ognjemet komajda pojavi, je priročna metafora za ves film. Koreeda /…/ ni režiser, ki bi nam postregel z izbruhom, če zadošča le majhen trenutek. Sestrica je neomajno tiha in zadržana, sestavljena iz drobnih ritualov življenja – priprave obrokov, pogovorov o hrani – in se velikim temam raje izogiba, kot da bi iz njih delala veliko reč. /…/ Drama se dogaja pod mirno površino in Koreeda pusti, da se stvari odvijejo previdno ter s kar največjo potrpežljivostjo.«
- Steve Pond, The Wrap

»Koreede ne zanima žgoča drama. Njegovi družinski filmi /…/ obravnavajo velika vprašanja na lahkoten način. Smrt, odpuščanje, ljubezen, smisel človekovega bivanja na tem planetu: to so teme, s katerimi se Koreeda spopada, a nikoli na življenje in smrt. Nekje globoko v sebi se najbrž zaveda, da njegovi liki niso ravno edinstvena bitja. Kot taki tudi niso mišljeni; mišljeni so kot ljudje, kot smo mi sami.«
- Tom Grierson, Paste Magazine

»Sestrica prijetno in milo plove med vmesnimi trenutki, ki sestavljajo človekovo življenje – nežen dotik, tih premor, okus slivovega vina, dolga vožnja s kolesom pod baldahinom cvetočih češenj. Ko se zgodba razvija, se ti trenutki zgostijo v močno, čustva povezujočo silo.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Minevanje časa označuje sprevod sezonskih vinjet, kot bi oživele strani kakšnega srednjeveškega horarija.«
- Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Sestrica tli počasi in nežno, a čudovito slika živ, vitalen portret družinske dinamike. Pri štirih sestrah najbolj izstopa, da povsem v tradiciji Ozujevega načina prikazovanja žensk kljub svojim osebnim stiskam ostajajo pozitivne in polne upanja, medtem ko film poudari začasnost takšnih pretresov v luči lepote narave in življenja samega ter potrdi, da bosta slednja vztrajala ne glede na okoliščine.«
- David Acacia, International Cinephile Society

»Intimen, topel filmski objem, ki kljub temu, da se v celoti odvije v senci smrti problematičnega očeta, izžareva radost in harmonijo.«
- Dave Calhoun, Time Out

»Pripoved, ki razgrinja portrete vseh štirih deklet, ni melodramatično posladkana, ampak je prestreljena z nežnostjo. Z občudovanja vrednim umirjenim pogledom kamere posnet film, ki preseneti z nevsiljivo trpkostjo.«
- Igor Bratož, Delo

festivali, nagrade
Cannes. Nagrada občinstva – San Sebastián. Sydney. Toronto. Busan. London. Viennale. Melbourne. LIFFe.