Služkinja

zgodba
Koreja, trideseta leta minulega stoletja, obdobje japonske okupacije. Lepa japonska dedinja Hideko živi v podeželskem dvorcu v primežu svojega izprijenega strica. K hiši pride nova služkinja, Korejka Sookee, ki je vse kaj drugega kot to, za kar se izdaja. Sookee je prevarantka v službi sleparja, ki se nameni Hideko zmamiti v poroko, nato pa jo oropati in zapreti v norišnico. Toda med Sookee in Hideko preskoči iskrica, ki zgodbo zaplete v tesen vozel spletk, neslutenih prevar in osebnih izdaj.

Čutna, vizualno razkošna ljubezenska zgodba in nepričakovanih obratov poln triler korejskega mojstra Parka Chan-wooka (Stari). Priredba romana Sarah Waters o ženskem uporu moški nadvladi je doživela premiero na festivalu v Cannesu.

festivali, nagrade
Cannes. Azijska filmska nagrada za najboljšo stransko žensko vlogo, najobetavnejšo novinko, najboljšo scenografijo in najboljšo kostumografijo. Velika nagrada občinstva – Sitges. Karlovi Vari. Toronto. London. LIFFe. Busan. Rotterdam.

zanimivosti
Film je svobodna priredba romana Žeparka (Fingersmith, 2002) valižanske pisateljice Sarah Waters, ki je leta 2009 pri založbi Sanje izšel tudi v slovenskem prevodu Alenke Ropret. Film Služkinja romaneskno dogajanje prestavi iz viktorijanske Anglije v Korejo v času japonske kolonialne okupacije. Sarah Waters se je z romanom Žeparka uvrstila v ožji izbor za ugledni britanski nagradi Orange in Man Booker, prejela pa je nagrado CWA Ellis Peters Dagger za zgodovinski kriminalni roman. Britanski BBC je leta 2005 na podlagi romana posnel televizijsko nadaljevanko, v kateri so med drugim zaigrale Sally Hawkins, Elaine Cassidy in Imelda Staunton.

iz prve roke
»To je triler, zgodba o sleparjih, dramatična pripoved z mnogimi nepričakovanimi obrati, predvsem pa ljubezenska zgodba. /…/ Zgodbo sem v prvi vrsti izbral zato, ker sta se mi osrednja ženska lika zdela tako zelo živa. Ena junakinja je oseba s temačno preteklostjo, druga živi v obupni sedanjosti, obe pa izžarevata močno individualnost in šarm. /…/ Vse, kar sem s filmom želel sporočiti, je bržkone zajeto v prizoru, kjer ženski preskočita kamniti zid – in bodite pozorni, kako nizek je ta zid. Če bi hotela, bi Hideko lahko kadar koli skočila čezenj, a zadrževala jo je globoka čustvena travma. Potem pa v njeno življenje vstopi Sookee in Hideko najde ljubezen, ki ji da pogum, da skoči prek zidu, svobodi naproti. /…/ Hiša je pomemben prostor. [Služabnica] Kim Hae-sook na začetku pove: ‘Niti na Japonskem ne najdeš doma, ki bi spajal zahodnjaški in japonski slog. Odraža gospodarjevo občudovanje Japonske in Anglije.’ Ko liki vstopijo v japonski del hiše, si morajo sezuti čevlje, in ko se sprehajajo po njenem zahodnjaškem delu, si jih morajo spet obuti. Osebnost doma je pomembna prvina. Hidekina soba leži v krilu zahodnega sloga, zato spi v postelji in živi kot zahodnjaška lady. Nasprotno je soba služkinje zasnovana v japonskem slogu, Sookee pa v njej prebiva v ošireju, nekakšni vzidani omari za shranjevanje posteljnine. /…/ Hiša je velika in v tem ogromnem, praznem prostoru se nahaja le peščica likov. Mnoge prizore v prvem delu vidimo iz zornega kota Sookee, potem pa v drugem delu še iz perspektive Hideko. Skozi vso zgodbo se odvija nekakšna ‘igra pogledov’, kjer si nekdo nekoga ogleduje ali ga ignorira ali pa na sebi zasluti pogled nekoga drugega. To dinamiko je bilo včasih najbolj primerno izraziti v bližnjih planih, drugič pa je bila bolj učinkovita gibljiva kamera. /…/ Humor v filmu izhaja iz dejstva, da se liki pretvarjajo in prikrivajo svoje prave identitete. V mnogih prizorih skrivajo svoja čustva in razmišljajo drugače, kot govorijo. Tudi če se občinstvo v kinodvorani ne bo smejalo na ves glas, verjamem, da bodo uživali v te vrste humorju.«
- Park Chan-wook

portret avtorja
Park Chan-wook (rojen leta 1963 v Seulu) je v domači Koreji eden najbolj cenjenih in priljubljenih režiserjev, znan po svojem eksplozivnem, izpiljenem vizualnem slogu, dinamičnem načinu pripovedovanja ter izvrstnem občutku za kombiniranje prvin komercialne žanrske produkcije z drzno ekstravaganco in izrazitim avtorskim pečatom. Sprva se je kot študent filozofije in goreč cinefil izmenoma loteval filmske kritike in režije. S svojima prvima filmoma ni dosegel večjih uspehov, preboj pa je doživel s tretjim filmom Gongdong gyeongbi guyeok JSA (2000), ki je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Berlinu, v Koreji pa je navdušil kritike in podiral rekorde gledanosti. Uspeh mu je omogočil, da se je naslednjega lotil z nekoliko več svobode ter s filmom Boksuneun naui geot (2002) ustvaril edinstven filmski slog in začrtal prve poteze svoje nenačrtovane ‘trilogije o maščevanju’. Leta 2004 je s celovečercem Stari (Oldeuboi, 2003), priredbo japonske mange z osrednjo temo maščevanja, na festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Film smo pri nas lahko videli tako na festivalu LIFFe kot tudi v redni distribuciji. Zadnji film trilogije, Naklonjenost gospodični Maščevanje (Chinjeolhan geumjassi, 2005), je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah. Za naslednji film Ssa-i-bo-geu-ji-man-gwen-chan-a (2006) je Park leta 2007 na festivalu v Berlinu dobil nagrado Alfreda Bauerja, za vampirski film Žeja (Bakjwi, 2009) pa si je s filmom Akvarij (Fish Tank) Andree Arnold v Cannesu razdelil nagrado žirije in se dokončno uveljavil kot osrednje ime korejske filmske renesanse. Sledila sta Parkov prvi film v angleškem jeziku, psihološki triler Krvne skrivnosti (Stoker, 2013) z Mio Wasikowsko, Nicole Kidman in Matthewom Goodom, in leta 2016 Služkinja, ki je doživela svetovno premiero na festivalu v Cannesu.

kritike
»Park tudi tokrat izdela ambiciozno scensko in kostumsko produkcijo, vizualno razkošno človeško dramo o zapeljevanju, izdajstvu in maščevanju, ki jo nevsiljivo, a opazno podloži s socialnim okvirjem in nekaj prebujajočega se feminizma, zavrti pa okoli erotičnih prizorov, kjer mu ne zmanjka drznosti in poguma.«
- Ženja Leiler, Delo

»Nevarna razmerja po korejsko.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Služkinja je rebus, romantični film, gotski triler in vrtoglava komedija, v končni in najbolj pomembni instanci pa zgodba o osvoboditvi. Morda se res zdi, da Park premalo izkoristi velike ideje, ki brbotajo v njej, vključno s tem, kako lahko neutrudno zasledovanje estetske popolnosti – zlasti pri inherentno nepopolnih človeških bitjih – postane orodje groze. Toda ideje so vendarle tu, pospravljene v druge vrste erotično zgodbo – takšno, ki vas izmenično meče iz tira in navdušuje, medtem ko si Sookee in Hideko prismejita nov konec.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Ne da bi žrtvoval svoj občutek za psihoseksualno perverznost ali naklonjenost nasilnim ‘okraskom’, je Park pred nas postavil dražeče duhovito sestavljanko v obliki trilerja, kjer gledalčev užitek ne izhaja iz visceralnega šoka, ampak iz narativnih presenečenj, in ki se pametno nameni svoje občinstvo zapeljati, namesto da ga dotolče.«
- Justin Chang, The Los Angeles Times

»Park zgodbo ovije v elegantno preobleko. Še vedno je to dickensovska kriminalna drama s kompleksno prevaro, lezbičnim prebujenjem in vrsto velikopoteznih izdaj, toda dogajanje je izčiščeno, brez koprene cockneyjevske nemarnosti. Hladno, mirno, razkošno posestvo služi kot kulisa, ki sodi k zgodbi prav tako kot nenadni izpadi elektrike, v katerih utripa vila. Jasno postane, da do najmanjših podrobnosti premišljeno opremljene sobane skrivajo mračne patologije. Tudi obvladana privlačnost Služkinje je svojevrstna sleparija.«
- Jia Tolentino, The New Yorker

»/…/ Park zajame ves spekter spolnosti ter razišče njene osvobajajoče, nasilne in temeljno funkcionalne vidike. Ljubezenski prizori med Sookee in Hideko so lepi, eksplicitni in zabavni, prikazani z odkritosrčnostjo do spolnosti, katere namen ni, da bi šokirala, ampak da bi gledalca še bolj potegnila v zgodbo – to je v tem radoživem, rezkem filmu najbolj normalna stvar pod soncem.«
- Violet Lucca, Film Comment

»Obilico prikazane golote so nekateri prehitro označili za odvečno in zaključili, da se v Parkovem prikazu lezbične romance čuti moški pogled. A to kritiko lahko pomaga ovreči tako impotenca moških likov kot dejstvo, da prizore spolnosti, ki so posneti tako ljubeče, kot je le mogoče, občutimo kot ključne za razvoj zgodbe. Ljubimki raziskujeta druga drugo in svoje poprej neizživete strasti ter se tako osvobajata jarma moških, ki ju obdajajo.«
- Benjamin Lee, The Guardian

»Park je tu na spolzkem terenu, saj mora v prizorih spolnosti pričarati pristno erotiko in se pri tem izogniti očitkom o eksploataciji, to pa je položaj, v katerem ga bo vsaj del kritikov neizogibno ostro obsodil. Najočitnejša nedavna primerjava je film Adelino življenje (La vie d’Adèle, Abdellatif Kechiche, 2013), ki je požel podobne kritike, vendar menim, da mu je prav tako uspelo vnesti pristen erotični naboj v obravnavano snov, ki je ključna tako za uspeh filma kot drame.«
- Marc Raymond, Senses of Cinema

»/…/ uživaški, krut in šokantno omamen film.«
- Maggie Lee, Variety

»Podobno kot Parkovi zgodnejši filmi Stari, Naklonjenost gospodični Maščevanje in Žeja tudi Služkinja uporablja predpostavko o nedolžnosti drugih ter premeteno prerazporeja védenje in krivdo skozi filmsko kaskado nenavadnih spolnih praks in zločinov. Ta kognitivni preklop z domnevne nedolžnosti na zavestno sokrivdo je za Parka paradigmatski in z vsakim novim filmom ga še spretneje udejanji.«
- Marta Figlerowicz, The Los Angeles Review of Books

»Največji slepariji je izpostavljen gledalec, ki je primoran skozi to briljantno kosmato tridelno mojstrovino neprestano premeščati svoje simpatije. Kot drsna vrata imenitne hiše je tudi Služkinja zaporedje dih jemajočih razkritij in nenadnih obratov, izrečene besede, ki smo jih imeli za resnične, pa se vedno znova izkažejo za korak v napačno smer. Jasno postane, da so bežni pogledi, ki si jih izmenjujejo liki, sila pomenljivi. Čeprav je odkrivanje mnogih skrivnosti gledalcu v globoko zadovoljstvo, je vso kompleksnost tega filma moč razumeti šele ob ponovnih ogledih.«
- Mallory Andrews, Movie Mezzanine