Sol zemljeThe Salt of the Earth, 2014, FrancijaRežija: Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado Jezik: angleški, francoski Igrajo: Sebastião Salgado, Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado, Leila Wanick Salgado dokumentarni, 1h50min 24.4.2015 ob 20.30 zgodba Življenje in delo Sebastiãa Salgada, enega največjih mojstrov reportažne fotografije, nam v dokumentarnem filmu Sol zemlje razkrivata njegov sin Juliano in Wim Wenders, tudi sam fotograf. iz prve roke »S pomočjo Sebastiãove zgodbe in njegovih spominov smo hoteli zastaviti vprašanje: kaj je tisto, kar spremeni človeka? Kaj se je spremenilo v Sebastiãu Salgadu? /…/ Mislim, da so ljudje, ki jih je fotografiral, čutili dobrohotnost njegovega pogleda. Razmišljal sem o tem, kaj se je zgodilo med Sebastiãom in njimi pred in po tistem, ko je pritisnil na sprožilec, pa tudi kaj lahko iz teh izmenjav črpamo mi – da, celo mi, ki živimo v privilegiranih, brezbrižnih družbah. O tem naj bi film torej govoril. Da pa bi ga izpeljali, smo potrebovali nekoga, ki ne bi bil tako vpleten kot jaz in bi se lahko neobremenjeno pogovarjal s Sebastiãom. /…/. Zares je bilo čudovito videti, kako je [Wenders] spoštoval intimnost tega projekta, hkrati pa ga dopolnil s kopico bistvenih elementov ter mu prinesel svojo edinstveno senzibilnost in čut za vizualno.« portret avtorjev Juliano Ribeiro Salgado, rojen leta 1974 v Parizu, je sin Sebastiãa Salgada. Diplomiral je na Londonski filmski šoli in posnel več kratkih in dokumentarnih filmov ter reportaž za francosko televizijo. Trenutno pripravlja svoj prvi igrani celovečerec. kritike »/…/ nežna, zapeljiva biografija legendarnega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. /…/ Sodelovanje med Wendersom in Salgadom mlajšim se dobro obnese: film spoji izjemno karizmo prvega – tako v vlogi spraševalca kot pripovedovalca – s sposobnostjo drugega, da razkrije intimne, globoko zakopane podrobnosti, ki sicer morda nikoli ne bi prišle na dan. Skupaj sta ustvarila ganljiv poklon edinstvenemu talentu.« »Čudovit portret človeka, ki stoji za vsemi tistimi legendarnimi fotografijami. /…/ Film je seveda poln dokazov o Salgadovem edinstvenem fotografskem daru, filmska fotografija – pogosto tudi sama črno-bela – pa skuša biti kos lepoti teh pogosto ikoničnih podob. Bolj kot da bi razkrivala, Sol zemlje elegantno potrjuje, da sta sočutje in človečnost, zaradi katerih je Salgadovo delo tako izjemno, tudi del umetnikovega pogleda na življenje. Salgadova bistroumna opažanja in zavidanja vredno veselje do življenja – kljub temu ali pa morda ravno zato, ker je bil desetletja priča najbolj mračnim platem človeštva – ga razodevajo kot velikega umetnika in obenem človeka z integriteto, pa čeprav se gledalec vpraša, kakšno ceno je za vse to morala plačati njegova družina.« »Sol zemlje bo – če ste seznanjeni s Salgadovim imenom in delom ali ne – razodetje. /…/ Film se osredotoča na dve različni fotografovi popotovanji. Zunanje ga je morda odpeljalo dobesedno na najbolj oddaljene kotičke Zemlje in prineslo osupljive podobe, videne v filmu, a tisto, kar resnično zagrabi našo pozornost, je notranje potovanje, ki se je dogajalo vzporedno.« »Wendersov s čustvi nabiti praznik zvoka, glasbe, podob in vizije je poslastica za čute in pogosto silno ganljiv – kot tiha katedrala, posvečena Salgadovim slikovitim razodetjem. /…/ iskreno radovedna in svečano poetična prevzetost nad subjektom dobi v filmu hipnotične razsežnosti, podobno kot v dokumentarnih delih režiserjevega večno fasciniranega nemškega kolega Wernerja Herzoga.« »Nominaciji za oskarja za filma Buena Vista Social Club in Pina pričata o tem, da dokumentarna zvrst iz Wendersa očitno potegne najboljše. Sol zemlje ni nobena izjema. /…/ Nepozabno lepe podobe skupaj z razsvetljujočim pričevanjem ustvarijo portret, ki povsem prevzame. /…/ Film je ustrezen poklon navdihujoči osebnosti.« »Sol zemlje je vznemirljiva učna ura iz zgodovine in geografije ter obenem tankočuten portret izjemnega raziskovalca.« »Prelepo potovanje, ki Salgadovemu mitu vrne človeškost.« »Salgado je v svoji dolgoletni karieri dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča, tudi afriška, prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega kapitalizma, s katerim skušajo zdaj ‘pomagati’ tudi nam in drugim evropskim deželam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni – kot naši.« |