Tir

zgodba
Da bi družini omogočil boljše življenje, se Branko zaposli kot šofer tovornjaka pri italijanskem prevozniku. Zdaj zasluži trikrat več, kot je znašala njegova učiteljska plača, a vse ima svojo ceno, tudi če se ta ne meri v denarju. Težki pogoji in nečloveške zahteve delodajalcev na cesti ogrožajo Brankovo varnost in življenje. In zdi se, kot da ga neskončne vožnje po evropskih tržnih magistralah ne bodo nikoli pripeljale domov, k vse bolj oddaljeni in odtujeni družini.

Zmagovalec lanskega mednarodnega festivala v Rimu je dokumentarno-igrani film ceste, ki skozi intimen vpogled v vsakdanjo rutino sodobnega Odiseja, tovornjakarja Branka Završana, razkriva globalno problematiko izkoriščanja delavstva in trpko realnost večnih nomadov evropskega prevozništva.

zanimivosti
Za vlogo v filmu TIR (francoska kratica za konvencijo o mednarodnem cestnem prevozu oziroma dobro znani napis na tablici vsakega evropskega tovornjaka), katerega ideja se je italijanskemu dokumentaristu Albertu Fasulu porodila, ko je nekega dne na poti med Bologno in Neapljem obtičal v vsesplošni stavki potniškega prometa in zaštopal tovornjak, je igralec Branko Završan opravil vse potrebne izpite za voznika tovornjaka, se pod krinko zaposlil pri prevozniškem podjetju iz Verone in s tovornjakom prevozil več kot 40.000 kilometrov.

iz prve roke
»Prej kot film o vozniku tovornjaka je to film o paradoksu, da zavoljo službe živiš daleč stran od ljubljenih oseb, ki so konec koncev razlog za to, da delaš. Scenarij sem pisal več kot štiri leta. V tem obdobju sem se izmenično ukvarjal s terenskim raziskovanjem in razmišljanjem o zbranem gradivu, v neprestani ustvarjalni napetosti med fiktivnimi in dokumentarnimi prvinami. Medtem se je vse okoli nas bohotila kriza brez primere. Kriza, ki jo ne le pomanjkljivo, pač pa zmotno in krivično imenujejo zgolj gospodarska. A bolj kot podati neko družbeno parabolo sem si želel zlesti svojemu liku pod kožo in ga prikazati v trenutku osebne krize, ko bi bil prisiljen k odločitvi, ne le praktični, temveč tudi etični in eksistencialni.

Sprva mi je delo z igralci predstavljalo neznansko odgovornost. Ko pa sem končno opravil z vprašanji izziva, motivacije in metode, sva se zaklenila v kabino tovornjaka. Branko je igral voznika, jaz pa sem ga snemal in za njegovim hrbtom skrbel, da so se mu odvili najrazličnejši dogodki. V štirih mesecih sva prevozila 30.000 kilometrov, čez Evropo sva narisala križ, od Švedske do Rima, od Budimpešte do Seville, in meja med realnostjo in fikcijo se je pogosto meglila. Debatirala sva o razliki med dejansko in igrano utrujenostjo, na koncu pa sva postala dobra prijatelja, čeprav sem mu tolikokrat prepovedal, da bi se okopal in obril ali mu naročil, naj kuha tam med gumami tovornjaka. Ko sva končno izstopila iz te napete pustolovščine, je bila najina percepcija vsakdanjega življenja drastično drugačna.«
- Alberto Fasulo, režiser in soscenarist

»V tem svetu in času, kjer je denar vrhovno božanstvo, se ne smemo vdati. Ne prenesem nasilja korporativnih in privatiziranih vlad in menim, da je ta film zmožen vsaj delno razgaliti praznino sodobne eksistence. Nadvse rad pa tudi sodelujem pri filmih, kjer moraš kaj novega spoznati in se naučiti kakšne nove umetnosti ali veščine: iz tega črpam spodbudo, da bi bil vselej prepričljiv. /…/ Umetnik, ki ga ne podžiga radovednost in se ne čuti poklicanega, da bi pritegnil pozornost k problemom, ki nas obkrožajo, je sterilen umetnik. Njegovo delo je brez pomena. Mislim, da mora biti sama umetnost globokega pomena, umetnik pa jo mora sprejeti kot odgovornost, kot imperativ, kot dolžnost. In če je ta projekt zahteval od mene veliko več truda, je bila to pač cena, ki sem jo bil dolžan plačati tej odgovornosti.«
- Branko Završan, igralec

portret avtorja
Alberto Fasulo, rojen leta 1976, je filmsko kariero začel kot asistent režije pri igranem in dokumentarnem filmu ter se v filmski umetnosti in obrti tako uril na terenu. Leta 2008 je posnel in produciral svoj prvi celovečerni film, dokumentarni Rumore Bianco (Beli šum). Po gostovanju na številnih mednarodnih filmskih festivalih je bil film predvajan v redni kinematografski distribuciji po Italiji, domača filmska kritika pa je Fasula označila za »nov up italijanskega filma«. TIR je avtorjev celovečerni igrani prvenec.

kritike
»Tovornjakarji so nekoč veljali za ‘zadnje romantike’. Stalno so potovali, imeli so ves čas in vso svobodo tega sveta. TIR pokaže, da je tega konec. Završana stalno preverjajo in priganjajo, stalno ga imajo na zvezi, stalno je pod pritiskom in pod nadzorom – nobene svobode, same omejitve. In ja, tudi potuje ne. Resda je stalno na poti, toda njegovega potovanja je konec v trenutku, ko krene na pot. V trenutku, ko se premakne, obtiči. Stalno je na poti, toda za potovanje nima časa. Ves svoj čas prepusti delodajalcu, pač firmi, ki ga je najela. Če ne šofira, kje počiva in čaka na to, da bo nadaljeval vožnjo – in tudi ko spi, samo čaka, da bo nadaljeval vožnjo. Z družino, ki poletne počitnice preživlja sama, je le v telefonskem stiku. Bolj neviden bi težko bil. Od njega je ostal le skajpovski avatar. Svoje življenje – s prostim časom in svobodo vred – ‘proda’ korporaciji, s čimer postane popolna alegorija sodobne delovne sile, ki jo vse bolj povampirjeni trg dela sili v to, da delodajalcu ne prodaja zgolj svojega dela, ampak tudi svoj prosti čas, svoj dopust, svojo svobodo, svoje življenje. Stalno je v službi. Završan dobesedno – spi v službi.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Fasulo (ki je hkrati direktor fotografije) nikoli ne zapusti tovornjaka, snema bodisi znotraj ali v njegovi neposredni bližini in vešče simulira dokumentarni film. /…/ Ob Završanu, ki se je mesece uril za tovornjakarja in nato mesece z režiserjem v kabini križaril po Evropi, gledalec povsem pozabi, da gleda igrani film. Naj sedi za volanom, se umiva za prikolico svojega tovornjaka ali kuha topel obrok na provizoričnem štedilniku – videti je, da se je z vlogo poistovetil do popolnosti.«
- Jay Weissberg, Variety

»V počasi tleči dokudrami Alberta Fasula, ki je v Rimu požela glavno nagrado, izvemo veliko o evropskem prevozništvu na dolge razdalje. Izčrpavajoča realnost nomadskega življenja, kakršnega živi tovornjakar in filmski protagonist – skrajno naturalistično ga upodobi igralec Branko Završan – je srž učinkovitosti tega zanimivega filma. Seveda, to pomeni, da nas podvrže dolgim sekvencam monotone in mukotrpne delovne rutine, ki Branka (tako je ime liku in igralcu) ločuje od doma in družine – a cilj v veliki meri opraviči sredstva. To je namreč tragedija o bremenu in pritiskih dela v gospodarski recesiji, ki svojim žrtvam podarja pravico do življenja, tako da jih oropa tiste reči, zaradi katere je vredno živeti: lastnega časa.«
- Lee Marshall, Screen Daily

»Fotografija, za katero poskrbi režiser sam, se k sreči vzdrži potrebe po tem, da bi bila trendovsko drzna in artistična, saj Fasulo raje izbere trezen in ubran snemalni pristop, ki pri gledalcu ne vzbuja morske bolezni ali klavstrofobije (čeprav je večina filma posneta v kabini tovornjaka). Tudi oblikovanje zvoka je solidno, medtem ko odsotnost glasbene podlage še podkrepi dokumentarni učinek.«
- Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter