Titan

Nepričakovani zmagovalec lanskega festivala v Cannesu je brutalen žanrski izdelek, ki pod kromirano površino skriva nežno zgodbo o brezpogojni ljubezni. Film podpisuje Julie Ducournau, režiserka šokerja Surovo.
Titan: kovina, izjemno odporna proti vročini in koroziji, z visoko natezno trdnostjo, zaradi izrazite biokompatibilnosti jo pogosto uporabljajo pri izdelavi medicinskih protez.
Po seriji nepojasnjenih zločinov se oče ponovno sreča s sinom, ki je izginil pred desetimi leti.

!!OBVESTILO!!
Nežnejši spol je v marcu deležen cenejše vstopnice za ogled filmov.

Kritike

»Lahko mu kar nehamo želeti dolgo življenje: novo meso prav lepo uspeva, naselilo se je v izprijene titanove možgane Julie Ducournau in zdaj mezi iz vsakega kadra njenega bizarno lepega, sočutno kvirovskega drugega celovečerca, prodirajoč v vaše odprtine, da bi koloniziralo vaše najbolj divje in begajoče nočne more, pa tudi tiste vrste seksualnih sanj, za katere bi bilo najbolje, da jih nikoli ne priznate. Titan, ki prihaja po režiserkinem senzacionalnem prvencu Surovo, je kakšnih sedem grozljivk in ena nenavadno nežna romanca med staršem in otrokom, vse skupaj spajkano v stroj, od vrha do tal poslikan s plameni: film je tako poln osupljivih idej, pomenljivih elips, transgresivnih obratov in absurdnih domislic, da bi morala po vsej logiki nastati od boga prekleta zmešnjava. A čeprav je bog ta film skoraj zagotovo preklel, tu tako ali tako ne bi imel česa iskati. Režiserkin pristop je ravno tako čist, kot so njene teme profane: /…/ Titan je čudovito gledati, poslušati, ga fetišizirati in mu pustiti, da te obsede.«

– Jessica Kiang, The Playlist

»V prvi polovici Titana Julie Ducournau je težko ugotoviti, ali gledaš najbolj sprevržen film o ideji ‘družine po izbiri’, kar jih je bilo kdaj posnetih, ali pa morda najbolj očarljiv film, kar si jih kdaj videl; zgodbo o serijski morilki, ki seksa z avtomobilom, se izdaja za odraslo različico deset let pogrešanega dečka in se nato na hitro vseli k otrokovemu žalujočemu očetu. V drugi polovici postane jasno, da gre za oboje – enega brez drugega nekako ne bi moglo biti. /…/ A karkoli že v njem vidite, ni mogoče zanikati dejstva, da je Titan delo nore vizionarke, ki ima popoln nadzor nad svojim blaznim umom; bleščeča arija iz ognja in kovine, ki se predstavi kot psihopatski plod ljubezni med Trkom Davida Cronenberga in Tetsuom Shinye Tsukamota, nato pa prelevi v sodobno pravljico o tem, kako zelo vsi potrebujemo nekoga, da poskrbi za nas, in obratno.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Ekstremni francoski film je postal žanr zase, a vse prevečkrat deluje kot pokvarjen dimni alarm: morda vas bo res vrgel pokonci, vendar brez pravega razloga. Nasprotno pa ima Titan veliko povedati: o spolu, spolnosti, družini, človeških odnosih in fetišizaciji. Pretresel vas bo do dna duše – in nekaj tu nedvomno gori. /…/ Najbolj šokantno pri Titanu pa je, kako nežen in perverzno romantičen je pravzaprav.«

– John Bleasdale, Sight & Sound

»Če hočemo razumeti njegove nenavadne elemente, moramo dejavno spremeniti svoja filmska pričakovanja – ter v procesu svoj um in telo odpreti za bolj introspektivne odzive na najbolj visceralne, nagnusne in razburljive prizore filma.«
– Siddhant Adlakha, The Observer

»Vsakdo, ki pride na filmski festival v Cannesu, upa, da bo videl nekaj resnično divjega in transgresivnega, nekaj, kar ga bo zagotovo odvrnilo od večerje. Kadarkoli pa se tak film pojavi, ga vedno podpisuje moški /…/. Nič več. Julia Ducournau /…/ se vrača s svojim drugim sočnim kosom ekstremnega filma, ki bo zagotovo povzročil več krikov, vzdihov, stokov in nelagodnega smeha kot karkoli drugega na letošnjem festivalu – ali celo kjerkoli drugje. Režiserkina čudovita, mračna in izkrivljena fantazija je strašljiva, hkrati pa hudomušno komična eksplozija seksa, nasilja, neonske svetlobe in glasne glasbe. Poleg tega nikoli ni mogoče predvideti, kam bo zavila v naslednjem trenutku. /…/ Najbolj šokanten film leta 2021.«
– Nicholas Barber, BBC

»Titan, brezhibno groteskna ekstaza body-horrorja, splatterja, punka in pomo chica, ne dela kompromisov. /…/ Titan, ki gaje posnela Julia Ducournau, avtorica šokantnega, kultnega Surovega (vegetarijanka mutira v mesojedko in ljudožerko), in ki je lani v Cannesu pobral zlato palmo, je po eni strani spiralni, grizlijevski odgovor na vsiljevanje heteroseksualnosti in heteronormnosti /…/, po drugi strani pa odgovor na poskuse discipliniranja ženske, omejevanje pravice do izbire in fantazijske konstrukcije »idealnega« ženskega/materinskega telesa, zato bi ga lahko mirno vrteli na triple-billu z italijanskim Telescem, v katerem mlada Furlanka svojo nekrščeno mrtvorojenko po ruralni Furlaniji prenaša v krsti /…/ , in z Jagnjem, islandskim šokerjem, v katerem zakonca, ruralna ovčerejca, ki sta izgubila otroka, posvojita hibridno »pošast«, napol človeka, napol jagnje. Vse tri ženske porušijo »naravni« red, ki ga slavi patriarhalna ideologija. Vsi trije filmi so kritike te ideologije, ki ženske razume kot stroj za rojevanje otrok. Alexia je ženska, ki preveč čuti. Za naravo ne pusti kaj dosti – za Boga še manj. ZELO ZA«

– Marcel Štefančič, jr., Mladina