Toni ErdmannToni Erdmann, 2016, Nemčija, AvstrijaRežija: Maren Ade Jezik: nemški Igrajo: Peter Simonischek, Sandra Hüller, Michael Wittenborn, Thomas Loibl, Trystan Pütter, Hadewych Minis, Lucy Russell, Ingrid Bisu, Vlad Ivanov, Victoria Cociaș drama, 2h42min 3.1.2017 ob 20.00
zgodba iz prve roke portret avtorice festivali, nagrade kritike »Če bi za utišanje govoric o smrti filmske umetnosti zadostoval en sam film, bi bil to ta. /…/ Vsak poskus, da bi Tonija Erdmanna opredelili s konvencionalnimi opisi – kot zgodbo o očetu in hčerki, feministično satiro o korporativnem vedenju, fabulo o globalnem kapitalizmu, razširjeno praktično šalo – bi žalostno spodletel. Toni Erdmann je v resnici nekaj povsem novega: razburljiv in vznemirljiv dokument o sedanjem trenutku, hkrati pa – kot vsak velik film – sporočilo iz prihodnosti.« »Režiserkin samozavestni pristop k strukturi in njen občutek za popoln posnetek se združita z brezhibnim komičnim tempiranjem dveh glavnih igralcev /…/. Film bi bilo preprosto razglasiti za eno največjih nemških komedij vseh časov, a je v resnici veliko več kot to.« »Če bi hoteli najti resnično smešno nemško komedijo, bi se morali najbrž vrniti vse do Lubitscha /…/, a tretji film Maren Ade prepričljivo ovrže stereotip o neduhovitem Tevtonu.« »Najboljša 162-minutna nemška komedija, kar jih boste kdaj videli.« »/…/ film, ki se bo prav verjetno zapisal v zgodovino kot ena največjih čistih komedij tega stoletja.« »Komični izbruhi in nezaslišana situacijska komika so nič manj kot čarobni.« »Toni Erdmann je tako kot režiserkin prejšnji film Vsi drugi saga o razmerju med dvema človekoma, ki jo zaznamuje pronicljiv čut za družbeno opazovanje. Pod režiserkinim mikroskopom se znajdeta tudi razkol med novo in staro Evropo ter ‘stekleni strop’ poslovnega sveta. Predvsem pa gre za film o radostih uganjanja norčij. Komedije je seveda najbolje gledati na velikem platnu: nezaslišane, kakršna je ta, pa še posebej. Med nekim prizorom sem se tako smejala, da so mi iz oči špricale solze. Če bi radi videli dvojno ljubezensko pismo boemskemu življenju, si film oglejte skupaj s Patersonom Jima Jarmuscha.« »V letu, ko sta mojstra kot Paul Verhoeven in Cristi Puiu obudila Buñuela, se je absurdistični prizor z zajtrkom v filmu Maren Ade morda najbolj približal mešanici satirične, karnevalske razposajenosti in ranjene človečnosti, značilni za španskega mojstra – to sta pojedina revežev iz Viridiane (1961) in dušeča teža družbe iz Angela uničenja (1962), združeni v eno, slečeni dobesedno do golega in kronani z vdorom kreature iz nekega drugega časa, kraja in dimenzije, nekoga, na čigar prihod se je ves čas namigovalo in čigar temeljno absurdnost čvrsto podpira kontekst absolutnega realizma, ki ga Maren Ade gradi dve uri in pol. Mislim, da še nikoli nisem videl česa podobnega zadnjemu delu Tonija Erdmanna. Režiserkina sposobnost, da iz snovi iztisne – v natančno premišljenem zaporedju in razmerjih – trenutke osuplosti, ponižanja, strahu, krivde, hrepenenja, sprejemanja in predvsem katarze, meji na resnično genialnost. Poteza, ki nazadnje združi vse te breztežne, strašljive in sanjske občutke, je tako osladna in predvidljiva kot vse, kar si redki kritiki filma zamišljajo v hipotetični hollywoodski, oskarjevski različici, obenem pa tako skrivnostna, nenavadna, psihološko-mitološka in – predvsem – odkrito čustvena, da potisne film, ki je k temu pripet, v čisto lasten kanon.« »Genialnost Tonija Erdmanna /…/ je v načinu, kako poglobi razmerje v središču in hkrati razširi svoj pogled, da bi spregovoril o razčlovečenju kot davku korporativne kulture, zahrbtnem širjenju globalizacije, tragikomiki medgeneracijskega odtujevanja, pritisku, ki ga na delovnem mestu doživljajo ženske, in še o marsičem. /…/ Maren Ade se izkaže za pravo naslednico Johna Cassavetesa: kot nesentimentalna – in za nameček zelo zabavna – humanistka si s Cassavetesom deli tako zanimanje za vlogo, ki jo ima v gledališču vsakdanjega življenja nastopanje, kot tudi prepričanje, da se najbolj razodevajoče človeško vedenje dogaja na robu družbene sprejemljivosti. Toni Erdmann, posnet v realističnem registru, ki lahko brez opozorila zdrsne v nadrealizem, s prizori, polnimi neposrednega humorja /…/, ki so obenem primerki izjemne subtilnosti, si v svojih najboljših trenutkih zasluži primerjavo z nič manj kot Cassavetesovimi Ljubezenskimi tokovi (Love Streams).« »Na trenutke se zdi, da gre za delo znamenitega psihologa ali vedenjskega znanstvenika – tako poučna so režiserkina duhovita razmišljanja o človeški zmožnosti sobivanja v tem svetu. /…/ Če izvzamemo Ozuja, si je težko zamisliti bolj premišljen, pronicljiv, dojemljiv in elokventen opis odnosa med očetom in hčerko. /…/ To je film kot portal za izgubljene spomine. Plod prvorazredne filmske ustvarjalke.« »Toni Erdmann je tako poln imenitnih komičnih domislic in vključuje toliko vidikov realnosti (osamljenost poznejših let, plitkost mednarodne poslovne kulture, boj za identiteto, radost, žalost in praznina minljivega trenutka), da zmaže snov, ki so jo filmi obdelovali več desetletij, za zajtrk.« »Izjemno prepričljiv nastop Sandre Hüller in Petra Simonischka v vlogi dveh izjemno prepričljivih likov prizemlji situacije, ki občasno mejijo na slapstick in gledališče absurda, hkrati pa ohranja ostrino tvegane, nepredvidljive in včasih izrazito mučne drame: to je film, pri katerem se gledalcu dobesedno ne sanja, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku.« »V prizoru zabave, nenehno razvijajoči se situaciji, polni sijajnega humorja in pronicljivosti, počne Maren Ade ravno to, kar zna najbolje – in zaradi česar je Toni Erdmann velik film: ne išče razodetij, pač pa počasi, s toplim potrpljenjem in izjemno rahločutnostjo, gradi neverjetno bogat portret ljudi in njihovih še kako krhkih razmerij.« »Film čudovite človečnosti brez velikega hrupa pripoveduje o našem sodobnem svetu, ki ga je razjedel brezobzirni ultraliberalizem.« »To je navdahnjen ojdipovski film: drama s smešnimi trenutki – kot jo imenuje režiserka –, ki ohranja svoj zagon s precej neposrednim humorjem in opisom dobro raziskanih podrobnosti o novem imperialističnem kapitalizmu, ki povezuje bogato Nemčijo z revno vzhodno Evropo; razširjena epizoda šova Survivor! s povsem novimi pravili.« »Vsaka družina je dežela zase, s kulturo, običaji in zadregami, ki se onkraj njenih meja zdijo tuje. Genialnost briljantno smešnega in prebrisano uničujočega Tonija Erdmanna je v tem, da naredi to skrajno tujo deželo središčnega razmerja med očetom in hčerko tako domačo. Zagotavljam vam, da vam oče Winfried in hči Ines nista prav nič podobna /…/, a močna vez med njima se zdi kot samo bistvo vsega, kar je kadarkoli obstajalo med odraslim otrokom in starajočim se staršem. Vsak trenutek nedolžne nepozornosti, vsako nejevoljno zavijanje z očmi, vsako ponižanje, vsak neodgovorjen telefonski klic, vsaka intimna šala in vsaka gesta ljubezni, spontana ali premišljena, imajo tu svojo analogijo. /…/ Pripravite se, da boste vzeli nazaj vse klišejske šale, kar ste jih kdaj izustili o Nemcih in njihovem smislu za humor – Toni Erdmann sugerira, da so morda ves čas preprosto delovali na neki višji ravni humorja.« »Toni Erdmann je film, ki med drugim pokaže, kako ima samo še jezik humorja moč, če že ne za spreminjanje sveta, pa vsaj za njegovo razumevanje in njegovo znosnejšo težo. Pri tem mimogrede postreže s kot britev ostro sliko aktualne politične, gospodarske in družbene podobe ‘združene’ Evrope. Če rečem, da je to evropski film leta, ne rečem nič preveč.« »/…/Toni Erdmann, ki osvaja kritike in gledalce s svojo svežino, izvirnostjo in duhovitostjo v urbani bridki družinski zgodbi našega časa. /…/ Film Toni Erdmann z imenitnim avstrijskim gledališkim igralcem Petrom Simoniškom v naslovni vlogi je svež, duhovit in hkrati trpek. In film v katerem ni napake, pa čeprav neprestano, in dolg je skoraj 3 ure, hodi po tankem robu verjetnega in sprejemljivega.« »Avtorici je uspelo napisati like, ki so dovolj zanimivi, da smo jim pripravljeni slediti na meandrasti poti, polni zastranitev, preden se prebijemo do poante posameznega prizora. Osvežujoče je videti, da se režiserka upre skušnjavi ličnih razrešitev in popredalčkanega konca. Človeški odnosi so pač večplastni in fluidni: film nam, tako kot življenje, ne ponuja dokončnih odgovorov. Najpomembnejših trenutkov v življenju se zavemo šele v retrospektivi, na neki točki melanholično ugotavlja Winfried/Toni. Ko se nam dogajajo, dragocenosti doživetja nikoli ne ozavestimo. Podobno je s pričujočim filmom: šele, ko se enkrat poleže smeh, ki ga je sprožila bizarna (anti)logika Tonija Erdmanna, na gledalca naleže grenkoba našega uniformiranega, razosebljenega časa.« »Toni Erdmann je melanholična odnosoiskateljska nemško-avstrijska pišurija o tako in drugače odsotnem očetu, ki gre obiskat svojo v službi uspešno, a demoralizirano hčerko v Bukarešto. Nafta, svetovanje, outsourcing, diplomacija, neoneokolonializem. Vmes pa drama med očetom, ki bi rad pomagal hčerki, in hčerko, ki bi rada pomagala očetu — pa si ne znata. Niti sebi ne znata. Nič zateženega, da ne bo pomote.« |