Tri nadstropja

Večstanovanjska hiša v Rimu. Lucia, ki živi v pritličju, vse bolj mučijo dvomi o tem, kaj se je v resnici zgodilo tiste noči, ko se je njegova sedemletna hčerka izgubila v parku z ostarelim sosedom. V stanovanju nad njim se Monica, ki je ravno povila deklico, bori z osamljenostjo ter stopa po tanki meji med resnico in domišljijo. Dora in Vittorio, oba sodnika, živita v najvišjem nadstropju s sinom Andreo. Neke noči se Andrea pred hišo pijan zaleti v žensko in jo ubije …

Nanni Moretti se v razburkani pripovedi o treh družinah, živečih v isti zgradbi, dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev. Film, posnet po izraelski knjižni uspešnici, je prvo režiserjevo delo, ki ne temelji na njegovi izvirni zgodbi. Svetovna premiera na festivalu v Cannesu.

kritike
»Prvi vtis, ki ga film Nannija Morettija zapusti gledalcu, je zbeganost. Režiser nas popelje v nenavaden svet, katerega pomen se razkriva le postopoma, zato dobro polovico filma tvegamo, da projektu nikoli ne bomo prišli do dna. Dokler se ne zavemo, da nam na videz hladni in nedostopni film, ki je na premieri [v Cannesu] požel stoječe ovacije z enajstminutnim aplavzom, z veliko pronicljivosti in iskrenosti govori o naši sedanjosti. /…/ Film, končan pred dvema letoma, je po covidu dobil nov pomen. Zdi se, da ta življenja brez življenja, te monade, živeče v limbu stanovanjskega kompleksa, s pomočjo nekakšnega časovnega kratkega stika dobijo pomen ravno skozi tisto, kar trenutno doživljamo; kot da gre za še eno morettijevsko slutnjo – čeprav bolj subtilno in univerzalno – po tistih iz Rdeče parabole (Palombella rossa) o koncu Italijanske komunistične partije ali Habemus Papam: imamo papeža o Vatikanu. /…/ Tri nadstropja so tudi film o hinavskih in ozkosrčnih moških – in Moretti še nikoli ni bil tako krut, pa tudi ne usmiljen. Kot nekakšen sodnik, veliko prizanesljivejši od tistega, ki ga igra v filmu, svojim likom odpusti, vendar jih ne oprosti. Morda pa bodo te duhove rešile nove generacije, otroci, mladi: njihovi pogledi, prisotnost, poslavljanje. Moretti hoče verjeti, da lahko dotik teh otrok odrasle zbudi iz uroka, zaradi katerega so, kot bi rekel pesnik, ‘hollow men’, votli ljudje. Moralni nauk filma so besede Margherite Buy, ki ob pogledu na stavbo, v kateri je živela, sama pri sebi tiho reče: ‘Zakaj se mi po tridesetih letih ta kraj nenadoma zdi tako žalosten? Najraje bi potrkala na vsa vrata in zaklicala: Zbudite se! Svet je vendar večji od te hiše!’«
– Emiliano Morreale, La Repubblica

»Najnovejše delo Nannija Morettija, predstavljeno v uradnem tekmovalnem programu, je bilo med najtežje pričakovanimi filmi festivala [v Cannesu], trenutno pa tudi tisto, za katero se zdi, da je povzročilo največ razočaranja. Govorice na La Croisette včeraj popoldne kar niso potihnile, potem pa je završalo še na družabnih omrežjih: Moretti ni več tisto, kar je bil; Tri nadstropja so le slab televizijski film … A resnica je povsem drugačna /…/. Film opazuje postopno propadanje togega in zadušljivega malomeščanskega sveta, ne da bi ga obsojal ali iz njega delal kakršenkoli simbol (čeprav bodo ljubitelji udobnih posploševanj v hiši zagotovo videli alegorijo Italije ali Evrope). /…/ ‘Kam je torej izginil jezni in nepopustljivi Moretti iz preteklosti?’ se sprašujejo razočaranci. Ves je v pogledu, s katerim opazuje ta mali razpadajoči svet; pogledu, ki je oster, a nikoli krut, sočuten, a brez patosa. Tri nadstropja so povsem brez humorja in portret, ki ga slikajo, bi lahko bil mračen, saj se zdi, da tu nihče nikogar zares ne razume ali resnično ljubi. A nič ni nespremenljivo ali dokončno – s hitrostjo mizanscene film ves čas ohranja vitalno gibanje. Film se s skrajnim klasicizmom in varčnostjo, s katero se zgodba odvija kljub številnim preobratom, navezuje na tradicijo italijanske melodrame, katere najznamenitejša predstavnika sta bila v petdesetih letih Raffaello Matarazzo in Vittorio Cottafavi. Z enakim posmehom kot onadva se mora zdaj soočati Moretti, ki se bolj kot kdaj prej izogiba formalnim prijemom, auteurističnim učinkom in enoznačnim sporočilom, da bi nastopil kot zagovornik vseh svojih likov in se tako v celoti postavil v službo zgodbe. Nikoli ne verjemite govoricam iz Cannesa: Nanni je v vrhunski formi.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

Zaradi lažje koordinacije in omogočanja varnosti vseh obiskovalcev prosimo, da rezervirate svoj sedež:
- na gsm: 051 396 283 ali
- email: info@odeon.si
- zasebno FB sporočilo na Art kino Odeon izola

Za obisk kinodvorane pa je potrebno še sledeče:
- obvezna maska
- obvezno PCT potrdilo (ali o opravljenem cepljenju, ali o prebolelosti ali pa z negativnim izidom testa)