Trikotnik žalosti

Manekenski par Carl in Yaya je povabljen na luksuzno križarjenje. Medtem ko ustrežljiva posadka skrbi za zbirko bajno bogatih potnikov, zapiti kapitan tiči v svoji kabini in posluša Internacionalo. A pripravlja se nevihta in med slavnostno večerjo s sedmimi hodi se potnikov loti huda morska bolezen …

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=04-zw1qtYwY

Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»[Trikotnik žalosti] je kritika korporativne kulture, hipokrizije družbenih medijev, razredne družbe, fiktivne enakopravnosti spolov in norm, pa tudi površinske ter lažno ozaveščene modne industrije, ki si izkoriščevalsko prilašča in sprevrača vzorce ter prodaja cinizem, zamaskiran v optimizem. /…/ Ne preostane nam drugega, kot da se sprostimo in uživamo v vožnji, ki jo Östlund v koritu svetovne brozge samozavestno krmili proti odtoku.«
– Tina Lešničar, Delo

»Po tistem, ko se je v Višji sili lotil moškega ega in se v Kvadratu ponorčeval iz sveta umetnosti, scenarist in režiser Ruben Östlund spusti vse zavore in posname film o bogataših na krovu superjahte, ki je videti kot mešanica Buñuela in bratov Farrelly. Film /…/ ni ravno subtilen, je pa resnično divja avantura in v mnogih pogledih popolna komedija za današnji čas. /…/ Huronsko smešni Gospodar muh za dobo superbogatašev.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»Čudovito sadistični komični triptih Rubena Östlunda pripoveduje o skupinici hiperbogatašev, ki obtičijo na oddaljenem otoku, ko se potopi njihova luksuzna superjahta. Gre za nekakšno različico Gilliganovega otoka (Gilligan’s Island) na temo razredne vojne, a z veliko več gnusnega humorja in človeške krutosti, kot ju je omenjena serija kdaj ponudila. /…/ Satira morda res ni prefinjena, je pa strašansko zabavna /…/. Zdi se, da Östlund – naj bodo njegove šale še tako jedke – v osnovi verjame, da so ljudje kljub svojim ideološkim hibam kompleksni in pogosto tudi simpatični. A njegov zaključek je vseeno nezmotljivo, srhljivo mračen: v krutem kapitalističnem svetu lahko, ko zmanjka virov, zatirani hitro postane zatiralec.«
– Christina Newland, Sight & Sound

»Vojna napoved politični korektnosti. Juriš na diktaturo denarja. Dovolj je tiranije videza. Njegova kamera je plamenomet. Ta pomorska bitka navduši, osupne. Sledi slabost. Slastna je. /…/ To je navtična različica Velike požrtije (La Grande bouffe).«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Če zgodnejša poglavja spominjajo na klasične družbene kritike, kakršna je Angel uničenja (El ángel exterminador) Luisa Buñuela, pa prevratniški zadnji del prikliče v spomin apokaliptične vizije, kot sta Vikend (Weekend) Jean-Luca Godarda in Sram (Skammen) Ingmarja Bergmana. Tu režiser razširi domet filma in pokaže, kako naša zasvojenost z udobjem in predvsem z močjo ubija zdravo pamet in uniči zadnje ostanke altruizma. Trikotnik žalosti je nelagodna, veselo mizantropska družbena satira, ki bo tako kot Višja sila sprožala neskončne razprave – in nedvomno povzročila razdejanje v industriji križarjenj.«
– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Östlund se vzpne na novo raven moralnega gnusa, hkrati pa spusti na najnižjo točko tematske nesubtilnosti. In to je precej dober kompromis.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»Ruben Östlund v divjem izbruhu črnega humorja radikalizira svojo politično kritiko obscenega, grotesknega in dekadentnega liberalnega sveta.«
– Jo Fishley, Bande à part

»Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. /…/ Kapitalizem, ki dela vse, da bi se čim spektakularnejše samorazstrelil (krize se kopičijo, posledice podnebnih sprememb se množijo), itak izgleda tako, kot da ga vodijo najlunatičnejši komunisti. A tako kot nam da Trikotnik žalosti vedeti, da ni več samotnih otokov (vsi še tako eksotični otočki so globalizirani) in da kapitalizem pred revolucijo varuje le še vojska, nam da tudi vedeti, da bodo konec kapitalizma preživeli le tisti, ki znajo preživeti brez kapitalizma – le tisti, ki znajo narediti ogenj, ujeti ribo ali odplakniti drek. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina