Ustavljen na poti

zgodba
Štiridesetletnemu Franku postavijo diagnozo možganskega tumorja in mu napovejo le še nekaj mesecev življenja. Nepričakovana vest ga doleti ravno v trenutku, ko si je končno uredil življenje, dobil dobro službo in kupil hišo v predmestju. Skupaj z ženo in otrokoma se skuša prebijati skozi na glavo postavljeni vsakdanjik ter postopoma soočiti z neizogibnim: vztrajnim napredovanjem bolezenskih znakov in težavnim zdravljenjem.

Realističen in presunljiv film, ki pogumno in brez vsakršnih klišejev beleži zadnje mesece v življenju družinskega očeta z diagnozo smrtonosnega možganskega tumorja. Po glavni nagradi v sklopu Posebni pogled v Cannesu je Ustavljen na poti pobral tudi vse najpomembnejše Nemške filmske nagrade.

iz prve roke
»Presenetilo me je, kako malo pozornosti naša družba posveča tej temi. O nečem smo namreč lahko prepričani: tiče se vseh nas in v naša življenja lahko poseže kadarkoli. A to misel raje potisnemo ob stran in nadaljujemo s svojim vsakdanjim življenjem. Enako velja za film: filmi prikazujejo številne in hitre smrti, ob tem pa ne pokažejo, kaj ta pomeni za vpletene. Ali pa smrt skrijejo za melodramatične dramaturške konstrukcije (kot je na primer znano zadnje popotovanje k morju in podobno), ki pozornost odvračajo od bistva. Zelo pomembno se nam je zdelo ostati pri vsakdanjih izkušnjah in prikazati proces; zazreti se v brezno, pri tem pa ne pozabiti na lahkotnejše trenutke. /…/ Naš film temelji na opisih ljudi, ki smo jih srečali med raziskavo, in na osebnih izkušnjah članov ekipe. In tu je seveda tudi ton, ki ga filmu dajejo ljudje iz resničnega življenja. Vse zdravniško osebje je avtentično, med njimi ni igralcev. Zdravniki, medicinski tehniki in sestre so v zgodbo vnesli lastne izkušnje. Bili so preizkusni kamen, ki je pokazal, ali se naši opisi skladajo z resničnim življenjem. /…/ Elisabeth Kübler-Ross je opisala pet stopenj umiranja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Tudi naša zgodba je umeščena v to območje konflikta, čeprav meje med različnimi stopnjami niso tako ostro začrtane. Tovrstne dramatične okoliščine v ljudeh sprožajo različna čustvena stanja, kar se odraža v posamičnih situacijah. Nežnost se sreča z obupom, obešenjaški humor s potrtostjo, nemoč z empatijo. Med snemanjem sem se začel vse bolj zavedati, kako pomembna je družina in njena solidarnost. Vsej tragediji navkljub ni Frank nikoli sam. Skupaj s svojo družino se sooči z usodo. Gre za solidarnost in dostojanstvo v skrajnih okoliščinah.«
- Andreas Dresen, režiser in soscenarist

portret avtorja
Andreas Dresen (1963, Gera, Nemčija) je po študiju na Visoki šoli za film in televizijo Konrada Wolfa v Potsdam-Babelsbergu začel delati kot filmski, televizijski in gledališki režiser ter scenarist. Njegova dela med drugim vključujejo: Nachtgestalten (nagrada za najboljšega igralca v Berlinu leta 1999), Halbe Treppe (srebrni medved v Berlinu leta 2002), Sommer vorm Balkon (najboljši scenarij v San Sebastiánu leta 2005), Deveta nebesa (Wolke 9, nagrada Coup de coeur v Cannesu leta 2008) in Whiskey with Vodka (nagrada za najboljšo režijo v Karlovih Varih leta 2009).

kritike
»/…/ absolutno čudovit in srce parajoč.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ čustveno intenzivna, dramatično prepričljiva pripoved o zadnjih mesecih umirajočega moža. S filmom, ki je neusmiljeno presunljiv, a hkrati poln vere v življenje, pošlje režiser Andreas Dresen gledalca skozi hudo preizkušnjo. /…/ njegove metode močno spominjajo na Mika Leigha: improvizirani dialogi, vpletanje resničnih zdravnikov v zgodbo ter situacije, ki namesto iz scenaristove domišljije izhajajo iz resničnega življenja.«
- Allan Hunter, Screen Daily

»Odlična glavna igralca /…/ zadeneta realistično noto, ki je docela prepričljiva. /…/ Umirjena kamera, neizprosni veliki plani in skorajda dokumentaristični slog podajajo globoko resnico o umrljivosti /…/, vse tisto, s čimer se bo večina nas morala na določeni točki soočiti. A film kljub vsej svoji bolečini nazadnje prinaša tisto očiščevalno sprejetje, ki včasih pride s smrtjo – pa tudi spoznanje o lepoti življenja. Izjemen film.«
- Sheila Seacroft, Neil Young’s Film Lounge

»Dragoceni zadnji meseci med diagnozo in smrtjo nemškega poštnega uslužbenca so popisani s pristno in bolečo odkritosrčnostjo. /…/ Postopek spominja na Mika Leigha in rezultat je podoben – dialogi zvenijo docela naravno in igralci so popolnoma sproščeni pri podajanju svojega besedila.«
- Boyd van Hoeij, Variety

»Andreas Dresen je s svojo skrajno, a nežno zgodbo iz vsakdanjosti znova ustvaril tiho mojstrovino.«
- ray Filmmagazin