Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari

»/…/ spremljamo Mariano Marin, /…/ gledališko režiserko, ki bo na odprti sceni – na ulicah Bukarešte – zrežirala rekonstrukcijo mračnega dogodka iz romunske zgodovine: poboja Judov. Romunska vojska je namreč junija 1941 – kmalu po nemški invaziji na Sovjetsko zvezo – v zahodni Ukrajini, pretežno v Odesi, pobila več kot 100.000 Judov /…/. Mariana najame igralce in statiste, ki naj bi vse skupaj odigrali čim bolj naturalistično, toda ker se javijo tudi Romi, ki hočejo igrati, se pojavi problem – Romuni nočejo igrati skupaj z Romi. Ja, rasistični predsodki preživijo. A to še ni vse: številni statisti se zelo vživijo v vloge fašistov. Ja, ljudje pogrešajo fašizem. Mestni oblastniki, ki ta umetniški projekt financirajo, pa od Mariane terjajo, da predstavo omehča in ublaži, kot da bi hoteli reči: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, vendarle ni bilo tako hudo! V nekem smislu to drži: tisto, kar se je zgodilo leta 1941, postaja spet sprejemljivo! Navsezadnje, vračajo se rasistični predsodki, zastraševanje, nacionalizem, ksenofobija, nostalgija po fašizmu in fašizem, ki so leta 1941 ustvarili toksične pogoje, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Film, ki ga je – precej brechtovsko – posnel Radu Jude /…/ se bolj kot s preteklostjo ukvarja s sedanjostjo, ko spet postaja vseeno, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina