Vsi odtenki svetlobeAll We Imagine as Light, 2024, Francija, IndijaRežija: Payal Kapadia Jezik: malajalščina, hindi Igrajo: Kani Kusruti, Divya Prabha, Chhaya Kadam, Hridhu Haroon, Azees Nedumangad drama, 01h55min 16.01.2025 ob 19:00 V natrpanem in kaotičnem Mumbaju se prepletejo zgodbe treh žensk različnih generacij: Prabha, ki se ji mož že več kot leto ni oglasil iz Evrope, nekega dne po pošti prejme nepričakovano darilo; njena mlada sostanovalka Anu išče kotiček, kjer bi lahko bila intimna s svojim muslimanskim fantom; Prabhini prijateljici Parvati po moževi smrti grozi izselitev iz stanovanja, v katerem je živela več kot dvajset let … Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=G4oU5pYknU4 Igrani prvenec Payal Kapadia, dobitnik velike nagrade žirije v Cannesu, je prvi indijski film v tridesetih letih, ki se je uvrstil v tekmovalni program festivala. Predprodaja vstopnic: Galerija Alga. kritike »Pravi filmski čudež, v katerem lahko najdemo nekaj humanistične poezije Satyajita Raya in Edwarda Yanga. To je še toliko bolj izjemno, ker gre za režiserkin prvi igrani celovečerec /…/. Kakšen talent!« »Elegantni film Payal Kapadia se nazadnje razkrije kot tisto, kar v resnici je: hvalnica moči medgeneracijskega sestrstva. Film se ne konča z ognjemetom, ampak z najbolj nežnim in zadovoljnim vzdihom – tako likov kot tudi našim. Tiste trenutke mestne pokrajine, ki so odprli film, je zdaj mogoče postaviti v kontrast in začutiti, da je destinacija, na katero smo prispeli ob zaključni špici /…/, vesolje daleč. Toda pot do tega občutka je po zaslugi režiserkinega božanskega filma veliko bogatejša, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali.« »V kinu smo že večkrat gledali mestne simfonije, toda film Payal Kapadia je veliko bolj razmišljujoč in intimen. Recimo mu mestni nokturno ali pa mestni šepet.« »To je film, ki se zdi kot dolg izdih; trenutek miru po tesnem objemu. Prečudovito.« »Dovolj velik vtis naredi že dejstvo, /…/ da gre za prvi indijski celovečerec v skoraj treh desetletjih, izbran v tekmovalni spored festivala v Cannesu; njegova pretanjenost in čutnost pa sta razlog za pravo slavje.« »Borges je nekoč opisal Blakovo misel: če se vid, tip in sluh ne bi tako vmešavali v naš odnos s svetom, bi stvari cenili takšne, kakršne so – neskončne. ‘Poglejmo na svet, ne da bi nas slepile oči,’ bi se lahko glasilo geslo manifesta. In to je na neki način igra, ki nam jo ponuja Indijka Payal Kapadia. /…/ Vsi odtenki svetlobe govorijo o želji, strasti, večnem razočaranju, ljubezni, pa tudi o emancipaciji ter ženskah, ki najdejo same sebe, se postavijo pokonci in soočijo s svojimi strahovi. Film krmari po platnu kot nekakšne sanje, sanjane z odprtimi očmi; ves čas se zaveda prikazanega, a je hkrati zelo pozoren do druge strani. To je globoko čutno delo, a takšno, ki nam pričara spokojnost, večnost; tisto neskončnost, ki jo je sposobna ceniti le zadnja stran oči, ušes in ostalih čutil.« »Poleg veličastnega potopisnega filma Grand Tour Miguela Gomesa je bilo to edino delo v tekmovalnem programu [festivala v Cannesu], ki je resnično prebudilo moje čute. /…/ Pauline Kael je nekoč pripomnila, da je melodrama ‘glavno gonilo politične misli v naših filmih’. Morda je res pisala o nekaterih ameriških klasikah štiridesetih let, toda misel bi zlahka prenesli na pričujoči film, ki s pomočjo žanra obtoži sistemske sile, s katerimi se spopadajo junakinje, hkrati pa protagonistkam pričara osupljivo empatičen finale. Z zaključnim posnetkom /…/ se je festival najbolj približal trenutku čiste transcendence.« »Payal Kapadia je v svoji kratki karieri, ki obsega le dva celovečerca, pokazala redek talent, da v banalni prozi indijskega vsakdana najde trenutke žlahtne poezije.« »Igrani prvenec nadarjene dokumentaristke prikliče v spomin dela Lucrecie Martel in Alice Rohrwacher, a tu je tudi močna romantična nota, ki spomni na veliko ljubezensko afero Wong Kar Waija s Hongkongom.« |