Z mamo

Medtem ko njena srednje premožna socialistična družina razpada, se Berina, mlada umetnica, sooča s svojo prebujajočo se seksualnostjo in z materino neizbežno smrtjo. Njen oče se ne more sprijazniti z dejstvom, da se njihovo življenje v bistvu odvija že brez njegove žene. Njena mlajša sestra Luna ne zna ali pa noče odrasti. V dobro vseh hoče Berina rešiti življenje svoje mame in s tem celo družino in to na zanjo edini način – skozi umetnost in s čarovnijo.

Režiserjeva izjava
ZAKAJ TA FILM
Filmski ustvarjalec najbrž ni bi smel delati filmov, ki jih že obvlada, ampak take, ki mu predstavljajo izziv. Z mamo je eden takih filmov. Navdih zanj sem dobil v zgodbi, ki mi jo je povedala teta in v razpadu naše širše družine, ki je bila nekoč tesno povezana in ki mi je v otroštvu ogromno pomenila. Vojna je prinesla fizično uničenje, povojno Sarajevo pa je še bolj uničujoče. Hitre spremembe v družbi, absurdno zamrznjeni v tako imenovani tranziciji, so povzročile razpad vseh družbenih in čustvenih vezi. Družina srednjega razreda je bila steber nekdanje socialistične družbe, danes pa tega srednjega razreda skoraj ni več. Dejansko izumira – v okolju, kjer prevladuje revščina in v katerem ni več moralnih vrednot, vsaka družina lahko le poišče novo identiteto ali pa izumre. Revščina, negotovost, spreminjanje vrednot so bile in so še vsepovsod okoli nas. Temu procesu sem bil priča in pravzaprav tudi udeleženec v lastni družini, nato sem dojel, da je to dejansko epidemičen pojav v naši družbi.
Da bi bila podobnost še bolj srhljiva, so skoraj v vsaki družini v mojem okolju višjega srednjega razreda socialističnega tipa, imeli vsaj en primer raka, ki se je skoraj vedno končal s smrtjo. Zanimivo, a edina znanstvenica, ki se je lotila raziskave tega pojava, je bila moja teta. Nekako tragičen in grenko sladek občutek te prežame, ko dojameš, da je tvoje lastno zasebno življenje pravzaprav univerzalno, da ljudje okoli tebe niso samo osebe, ampak liki v zgodbi, ki jo je treba povedati. Tako je ta zgodba postopoma postajala zgodba o določenem trenutku nekega časa in njegovem koncu – nekakšnem fin de siecle, če se lahko tako izrazim, in tudi o konfliktu z duhovnim vidikom našega obstoja, torej z vidikom, v katerem čas ne obstaja. Ta vidik je bil vse prej kot pozabljen med nečim, kar se nam danes zdi skoraj utopično – v našem srečnem socialističnem otroštvu. Nemogoče je razumeti, kje tičijo vzroki te nostalgije – morda v mladosti , morda v socializmu. Sodobna družba je na površje prinesla vero. Nekaj, kar je bilo toliko let zapostavljeno, zdaj igra pomembno vlogo v družbi in vsi oziroma vsak pri sebi iščemo odgovore na to in jih skušamo sprejeti. To je zgodba o konfliktu med družbeno tranzicijo in končnim prehodom, med plemenitostjo starih umirajočih vrednot in surovostjo nove življenjske sile, med znanostjo in duhovnostjo ter med spolnostjo in vero.
Večina išče odgovore v mehanskem in nezavednem ponavljanju življenja svojih staršev, ne oziraje se na popolnoma spremenjeno okolje. Nekateri, kot denimo Tarik, so našli odgovore v varnih svetih razodetjih. Drugi, recimo Berina, pa so se podali na pustolovščino v neznano. Ona hrepeni po odgovorih, naravnost goreče, in ko v njej nenadoma in silovito vzplamti seksualnost, je to isti ogenj, ki gori v vseh nas, ampak le ona ima pogum, da mu sledi. Brez zemljevida ali vodnika. Odgovor na ta velika vprašanja je to, kar smo. In tako se Berina zgolj trudi najti lastno identiteto. Je hči, sestra, žena, ljubimka ali umetnica?
Faruk Lončarević,
režiser

o režiserju
Faruk Lončarević, rojen 1975. Diplomiral filmsko in TV režijo na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu, leta 2000. Dela v gledališču, na televiziji in filmu. Njegov debitanstki film Mama in oče, je bil premierno prikazan na Sarajevo Film Festivalu leta 2006 in nagrajen z Nagrado žirije. Predava na Akademiji scenskih umetnosti.

Celovečerna filma:
Mama in oče / Mama i tata (2006)
Z mamo / Sa mamom (2013)