Z Molièrom na kolesu

zgodba
Serge Tanneur, nekoč cenjen igralec, živi odmaknjeno življenje na otoku Île de Ré ob atlantski obali. Pred tremi leti je obrnil hrbet svetu kulture, razočaran nad človeško hipokrizijo in lažno moralo. Njegov mir zmoti prihod Gauthiera Valencea, starega prijatelja, ki je medtem postal zvezda priljubljene televizijske nadaljevanke. Gauthier, ki bi si rad povrnil igralski ugled, skuša Sergea prepričati, da skupaj z njim zaigra v uprizoritvi Molièrovega Ljudomrznika. Čeprav Serge prisega, da se ne bo nikoli več vrnil na odrske deske, ga povabilo kljub temu mika. Gauthieru predlaga, da se nemudoma lotita dela, po petih dneh pa se bo odločil, če vlogo sprejme ali ne … Njune živahne in burne vaje tu in tam prekine hotelska sobarica, ki bi rada igrala v porno filmih, ter privlačna italijanska ločenka, ki meni, da so vsi igralci narcisi.

Z Molièrom na kolesu je duhovita in izvrstno odigrana komedija o spopadu dveh egov – nekdaj priznanega gledališkega igralca in zvezdnika priljubljene telenovele –, umeščena na francosko atlantsko obalo. Film, ki ga je zrežiral Phillippe Le Guay (Ženske iz 6. nadstropja), je navdihnila Luchinijeva strast do Molièrovega Ljudomrznika.

iz prve roke
»Pred dvema letoma me je na Île de Ré prišel obiskat Philippe Le Guay, da bi mi ponudil vlogo Jean-Louisa Jouberta v Ženskah iz 6. nadstropja. Šla sva na dolg sprehod skozi močvirje in delal sem, kar delam skoraj vsako jutro: vadim Ljudomrznika (Le Misanthrope). Zaradi vprašanj, ki mi jih zastavlja, in občudovanja, ki ga vzbuja v meni, me ta tekst spremlja povsod. /…/ S Philippom se torej sprehajava po otoku in jaz mu začnem recitirati tekst – interpretiram oba lika, saj sta mi oba enako pri srcu. In nenadoma Philippe reče: ‘Bilo bi sijajno, če bi iz tega naredila film.’ /…/ Zdi se mi čudovito, kako se film napaja pri Molièru, a na prikrit način – niti v kulturniškem niti v frontalnem ali didaktičnem slogu. Le Guay bi lahko naredil film o gledališču, in to bi bilo grozno dolgočasno, saj je gledališče v filmu prava mora. Ampak ne – naredil je komedijo. Naenkrat slišimo Molièrovo besedilo drugače. To ni več gledališče, to je Francija skozi svoj jezik; jezik, ki ga ljudje govorijo. In to je tudi sprava z gledališčem. /…/ Improvizacije so bile nekaj čudovitega: zelo igrive in zelo poetične. Gledalec lahko neposredno opazuje igralca pri vaji. Nastajanje tona igre. /…/ Philippe je bil dovolj pameten, da mi je pustil svobodo. Moral sem biti takšen, kakršen sem, kadar delam. /…/ Že trideset let sem obseden s tem, da bi pri interpretaciji zadel pravo struno, da bi obudil k življenju mrtve črke na papirju. Film Z Molièrom na kolesu pomeni konec tega potovanja.«
- Fabrice Luchini, igralec

»Drži, film ima svojo minimalistično plat: dva igralca, ki skoraj ves čas vadita prvi prizor iz Ljudomrznika. A tu je tudi moč likov in igra ogledal, ki jo igrajo s tistimi iz Molièra. Značaj filma bolj kot zgodba določajo liki. /…/ V filmu imamo osem vaj in vsaka izmed njih je predstavljala svojevrsten izziv. Vsakič smo morali najti drugačno mizansceno, da bi iz prizora povlekli kar največ. Veliko sem razmišljal o dvobojih iz Kubrickovega Barryja Lyndona in na tiste iz Scaramoucha, čudovitega filma Georga Sidneyja. V vsakem spopadu je prednost na strani drugega.«
- Philippe Le Guay, režiser

portret avtorja
Pilippe Le Guay (Pariz, 1956) je diplomiral na pariški filmski šoli IDHEC (La Fémis), kjer danes tudi predava. Filmsko kariero je začel kot scenarist, kot režiser debitiral leta 1989 s kostumsko dramo Les Deux Fragonard, v zgodnjih devetdesetih pa se začel občasno pojavljati tudi pred kamero. S Fabriceom Luchinijem je prvič sodeloval leta 1995, ko sta posnela romantično komedijo L’Année Juliette. Sledili so film noir o dveh delavcih v tovarni stekla Trois huit (2001), mozaična pripoved o denarju in ljubezni Le Coût de la vie (2003), komedija z Benoîtom Poelvoordejem Du jour au lendemain (2006) in nazadnje Ženske iz 6. nadstropja (Les Femmes du 6ème étage), uspešna bulvarska komedija o zapetem francoskem buržuju (Luchini), ki se spoprijatelji z živahnimi španskimi služkinjami.

kritike
»Včasih je preprosta ideja dovolj, da nastane lahkotna, poživljajoča in privlačna komedija.«
- Alain Grasset, Le Parisien

»Dvojica Luchini-Wilson dela čudeže v tej ljubki mali komediji, v kateri Molièrovi teksti postanejo priložnost za kritiko (narcisoidnega) filmskega miljeja. /…/ Brez dvoma najboljši režiserjev film.«
- Jérémy Ponthieux, Ecran Large

»Po Ženskah iz 6. nadstropja se je Philippe Le Guay podpisal pod očarljive variacije na Ljudomrznika. Čeprav je film občasno grenak in temačen, ostrino ublaži mehkoba oceana in nenehna lahkotnost. Film Z Molièrom na kolesu je vedra balada v mehki zimski svetlobi.«
- Le Figaro

»/…/ lep film, skromen, inteligenten in zabaven. /…/ Film, ki se začne kot pastiš in preraste v grenko komedijo diskretne virtuoznosti.«
- Thomas Sotinel, Le Monde

»Philippe Le Guay nam ponuja inteligentno popularno komedijo, sintezo svojih prejšnjih filmov, hkrati pa resnično izvirno delo.«
- Yann Tobin, Positif

»Film prekipeva od visokodonečih aleksandrincev, a skozi nepomembne lapsuse (pridevnik, ki si ga film ne zasluži) razkrije svojo skromnost in rahločutno lepoto – umetnost razposajene diskretnosti, ki daje filmom Philippa Le Guaya tisti svojevrstni čar.«
- Vincent Malausa, Cahiers du cinéma

»Topel in navdušujoč komorni film /…/. Z Molièrom na kolesu je še en dokaz o daru galskega režiserja/scenarista za ustvarjanje sijajno odigranih, dostopnih dramedij s srcem. /…/ Kljub gledališkemu jedru film dobro izkoristi številna otoška prizorišča /…/ in prinese Molièrov klasični tekst v viharne in s soncem obsijane pokrajine sedanjosti.«
- Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Z Molièrom na kolesu se ne zadovolji s preprostim in spretnim odgovorom na teme klasičnega teksta, ampak hkrati ponuja čudovito analizo igralčevega dela /…/.«
- Boyd van Hoeij, Variety

»Režiser Philippe Le Guay /…/ je na svež način priredil Molièrovo vedno aktualno delo. Njegov scenarij je poln duhovitih dialogov. /…/ V središču filma je načelna iskrenost v nasprotju z družbeno prilagojenim vedenjem, a gre tudi za visoko kulturo proti nizki, prijateljstvo, tekmovalni moški nagon, zvezdniško vedenje in pomen gledališča. Pri vsem tem pa film nikoli ne postane pretežak.«
- Jos van der Burg, De Filmkrant