Zveri

Antoine in Olga sta francoska zakonca, ki sta že pred leti našla svoj novi dom v odmaknjeni galicijski vasici. Tam živita mirno življenje, pridelujeta ekološko zelenjavo in obnavljata zapuščene hiše. A njuno nasprotovanje gradnji vetrne elektrarne zaostri odnos s sosedi, zlasti z bratoma Xanom in Lorenzom, ki v vasi živita že od rojstva …

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=abbJ8TdhCRs

Mojstrska mešanica podeželskega trilerja in psihološke drame, prežeta z dih jemajočim suspenzom in pretečim vzdušjem, je enemu vodilnih španskih režiserjev prinesla nagrado občinstva na festivalu v San Sebastiánu.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Sorogoyenova kamera je čisti film, z njo zna pripovedovati izjemne zgodbe, privlačno in verodostojno ujeti številne občutke, ustvariti vzdušje in hipnotizirati gledalca. Ta vizualna moč preveva tudi njegov najnovejši film Zveri. In nas vpelje v težko, mračno, kompleksno zgodbo, polno odtenkov; na začetku grozečo, v nadaljevanju uničujočo, v razpletu presenetljivo.«
– Carlos Boyero, El País

»Eden najmočnejših filmov, kar sem jih videla v letošnjem letu.«
– Catherine Deneuve

»Poleg učinkovitega poigravanja s kodi trilerja se film na novo izumlja v osupljivih transžanrskih piruetah /…/. Delo se giblje na hibridnem področju med trilerjem in minimalistično dramo ter prinaša trenutke izjemne lepote, kadar se Sorogoyen osredotoča na medsebojno naklonjenost francoskega para /…/. A to občutljivo ravnovesje porušijo zapleti, ki jih ne smemo razkriti; takrat vajeti zgodbe prevzame psihodrama v svoji najbolj eksplozivni različici. Film je morda videti bolje, če ga gledamo kot pridušeni triler in ne kot visoko dramo, a privlačnost Sorogoyenovega novega dela je brez dvoma v občutljivem ravnovesju med obema registroma.«
– Manu Yáñez, Fotogramas

»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega … francoskega, recimo. To je film o moških, toda iz ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Rodrigo Sorogoyen, trenutno vodilni španski filmski ustvarjalec, prinaša zadušljivo delo. Spust v pekel v prelepem in surovem okolju. Srh vzbujajoč spopad moči v Galiciji, katerega podob ne boste zlahka pozabili. /…/ Režiser v tandemu z zvesto soscenaristko Isabel Peña vleče zgodbo kot nit na tesno naviti klobčič ter navdušuje z občutkom za vzdušje in suspenz. Naj bo nevarnost v prizoru resnična ali zgolj nekje v zraku, film gledalca očara in ga drži v stalni napetosti, vse dokler človeška narava ne razkrije najslabših instinktov, ki se skrivajo v senci soseščine.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Sorogoyen, vzgojen na mleku ameriškega filma sedemdesetih let /…/, pripelje tlečo grozo do vrhunca v vznemirjujoči kader-sekvenci, postavljeni v bar, spominjajoč na saloon (čisti vestern: vse je tam, vključno s tujcem, ki je prišel porušit ustaljeni red). Predvsem pa film prežame z resnično človeško dimenzijo: telesa, poškodovana od dela, dokazi o ljubezni para, sosedova rojstnodnevna zabava … Vendar to še zdaleč niso edini aduti tega družbenega trilerja, ki brez opozorila prevzame Olgin zorni kot. Če bi morala med filmi, ki so jih letos prikazali v Cannesu, izbrati le peščico, bi bil pričujoči zagotovo eden izmed njih.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije /…/ z živčno režijo ter surovo in mračno zgodbo ustvari napeto črno pravljico o ksenofobiji in razrednem boju /…/; film, ki je v enaki meri intimna družbena drama in ruralni triler.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro